Za uspeh v tujini moraš biti samosvoj

Za začetek se vrnimo sedem let v preteklost. Takrat se je na straneh Dela pojavil zapis, ki se je začel takole: »Dragi turist, draga turistka, dobrodošli v Ljubljani! Zadostuje, da se skupini predstavim in člane vprašam, kaj pričakujejo od ogleda, da se lahko osredotočim na njihove želje,« pravi turistična vodnica Martina Lončar. Nič ne de, če je prva sekvenca suhoparna, odkupi se jim z nadaljevanjem. Nazadnje so o mestu obveščeni bolje kakor domačini. »Kar mi spoznavamo vse življenje, se oni potrudijo strniti v dva dneva.«

Se Martina, zdaj živeča v mestu Medičejcev, še spomni svojih dni kot turistična vodnica v Ljubljani? »Dobro se jih spominjam, rada sem spoznavala zanimive ljudi, jih seznanjala z zanimivostmi Ljubljane in z njimi delila prijetne trenutke. Lepo je delati z ljudmi, ki so na dopustu, željni novih izkustev, sproščeni in dobrovoljni. Firence so polne turistov in velikokrat jim pomagam, ko z zemljevidom v roki iščejo bližnjo cerkev.«

V mestu zlatarjev

Kaj pa Slovenci? Najbrž jih niti v Firencah ne manjka. »Slovence srečam bolj malokrat, ko zaslišim slovenski jezik, jih z veseljem pozdravim in jim zaželim prijeten dan,« pravi Tinka, ki že dobrih šest let živi v tem čudovitem mestu. Turisti včasih s spomeniki ravnajo kakor z igračami. Ni še minilo veliko časa, ko je bila poškodovana umetnina kiparja iz 19. stoletja Pia Fedija Žrtvovanje Poliksene, ki je razstavljena v znameniti odprti veži Loggia dei Lanzi. Mojstrovina prikazuje trojansko princeso Polikseno, hčer kralja Priama in kraljice Hekube, ki jo poskuša rešiti in ugrabiti Ahil, potem ko se je ponudila za žrtev v zameno za telo svojega brata Hektorja, nepridiprav pa je odlomil prst enega od upodobljenih junakov mita.

Martina je v Firencah zaradi svoje zgodbe, svojih ciljev in prepričana, čeprav tega ne pove rada na glas, malce samosvoja, če pač želi, da ji uspe. »V Firencah so že v srednjem veku delovali številni zlatarji, Medičejci so s Starega mostu (Ponte Vecchio) spodili mesarje in tam naselili zlatarje, da jim ni smrdelo pod nos, ko je Vasari s hodnikom povezal Palazzo Vecchio in Palazzo Pitti. Še danes jih je polno, a ne samo na mostu. Če bi slekel okoliške zgradbe, bi v večini stanovanj našel zlatarje, fasarje, ki marljivo delajo vsak v svoji celici. Firence so danes središče za številne zlatarske šole. Konkurenca je res velika, je pa tudi veliko specializiranih trgovin, livarje lahko izbiram glede na kakovost, tudi fasarjev je kolikor hočeš,« pravi.

Maestro Alessandro

In kako se je sploh znašla v tem mestu? »V Firence sem šla na izlet po srednji šoli. Tam sem našla svojega bodočega maestra, ki sem se ga zaradi njegove odličnosti po tiho bala. Po končani šoli v Milanu (Scuola orafa Ambrosiana) se nisem počutila pripravljeno na samostojno pot, imela sem srečo, maestro Alessandro Dari je namreč prvič odprl svojo delavnico študentom in enemu obljubil službo po končanem tečaju. Tako sem namesto tri mesece ostala celo leto, potem sem bila sprejeta v še en tečaj, ki je trajal še eno leto. Počasi sem začela izdelovati svoje kolekcije, se prijavljati na razstave in pot me je pripeljala v delavnico, kjer zdaj izdelujem nakit skupaj s petimi oblikovalci. Smo mednarodna skupina, vsak z drugačnim ozadjem, in si pomagamo, se dopolnjujemo in včasih tudi učimo drug drugega …«

Nakit je večen. To ve vsaka ženska, navsezadnje se z njim rad okitijo tudi moški. In kot kažejo sodobni trendi, se vedno več ljudi navdušuje nad dizajnom, obliko in zgodbo, plemenit material ni več tako pomemben. Ljudje želijo zgodbe in individualnost, zato so pripravljeni to tudi poiskati, pravijo poznavalci in sporočajo trgovci, ki narekujejo usmeritve. V nakitu pa morajo biti ujete zgodbe. Kako se v sodobnem nakitu odraža, da nekdo deluje v mestu, kakršne so Firence, kjer so izdelovanje nakita izmojstrili, in kako je z nakitom mogoče pripovedovati sodobne zgodbe, uporabljati pa stare tehnike?

Materni jezik kot nakit

»Mislim, da je poznavanje tradicionalnih tehnik ključnega pomena, da se lahko danes z obliko nakita izražam. Samo tako lahko osnove nadgradim, posvojim in katero tudi iznajdem. Veliko eksperimentiram, konkretno, vsak petek popoldne si vzamem čas za razmislek, kako uporabiti katero staro tehniko v novem kontekstu,« pravi sogovornica, ki nakit razume kot medij, v katerem se lahko izraža, poskuša upodobiti zamisli v čim bolj neposredni, ne olepšani obliki in je nekje na meji estetsko sprejemljivega in grdega. Trudi se najti ravnotežje med nakitom kot lepotnim dodatkom in predmetom, ki nekaj sporoča. »Moj nakit je na prvi pogled zelo igriv, skoraj praviloma pa skriva globlji pomen,« doda.

Lončarjeva je eno od svojih kolekcij poimenovala Bombon. Zakaj? »Zelo živahna je, barvita, nezahtevna in igriva. Bomboni so navadno lepi in vabljivi. Menim, da se dobro ujema s to kolekcijo. Ne morem se jih naveličati in imela bi prav vse barve. Ideja je zelo preprosta, če je kamen lep, ga lahko le zavežem okrog prsta. In tako sem tudi naredila, le da je vrvica iz srebra,« pravi. Drugi kolekciji je nadela ime Materni jezik. »To je moj odziv na življenje v tujini, v Firencah je veliko tujcev in vsak ima svoj materni jezik, in ker z besedami lahko zelo prizadenemo drug drugega, imajo moje živali na široko razprte čeljusti in nekoliko grozeč videz. Res pa je, da maček s svojim hrapavim jezikom celi rane, zato te živali kljub grozečem videzu interpretiram na več načinov,« pojasni sogovornica.

Rožnik in Monte Ceceri

In Ljubljana? Nekaj malega je kljub temu razlike med življenjem tu in tam. Kako se odzove, ko iz Firenc prispe v Ljubljano? In kaj ko se spet vrne v Firence? »V Ljubljano se pogosto vračam, brez obiska tržnice, kave ob Ljubljanici in teka čez Rožnik si obiska ne morem predstavljati. Prijetno je biti v Ljubljani, in vsakič ko pridem nazaj v Firence, se moram znova navaditi – motorjev.«

V omenjenem pogovoru je na vprašanje, ali ima Ljubljane kdaj preprosto dovolj, odgovorila, da gre, ko se pač nasiti ljubljanskega betona, najprej na Rožnik, potem na Golovec, skratka, da zbeži na hrib ali v gozd. »Mesto res dobro poznam, vsaj njegovo središče in Trnovo, vendar se lahko v njem tudi izgubim. Če se hočem,« je takrat dejala. Kako pa je z izgubljanjem v Firencah?

»Firence niso tako zelene kot Ljubljana, parkov je manj, a kljub temu poiščem zelen kotiček ali pa raje kakšno s kamni tlakovano cesto navkreber, ki me pripelje na razgledno točko, kjer zajamem zrak, si napolnim baterije in se spet spustim v mesto. Tako zbežim navkreber proti Forte Belvedere ali pa na Belosguardo, nekam stran od množic. Včasih sedem na avtobus in se odpeljem na Fiesole, tam najdem pravi gozd Monte Ceceri, kjer je Leonardo preizkušal svoje prve letalne naprave,« pravi Martina Lončar, ki gre svojim ciljem naproti. Nekaj jih je že ujela, nekaj jih še bo. Vmes bo raziskovala nakit, ki je zanjo kot umetnost preseljujočih se narodov: ti so nakit, poln simbolnih pomenov, skrbno in precizno izdelali v dragocenih materialih in ga prenašali s seboj. Nakit bo zanjo ostal nekaj, kar je izjemno nabito s čustvi in v ravnotežju med lepotnim dodatkom in predmetom, ki nekaj sporoča.