Resda je izgubil, s 7:5 in 6:3 je bil boljši Argentinec Juan Martin del Potro, sicer tudi prvi nosilec, toda njegov obraz je kljub izmučenosti sijal od navdušenja. "Za menoj je sanjski teden. Rad bi se zahvalil družini, trenerju Janškovcu in vsem slovenskim ljubiteljem tenisa, ki so me podprli v finalu," se je smejalo Jeseničanu, ki je bil za najboljši tenis svojega življenja bogato nagrajen - na čeku je bila izpisana številka 46.280 evrov.

Slovenski moški tenis sicer zadnji dve leti in pol piše zgodbo, ki se je starejšim generacijam zdela znanstvenofantastična. Živ je še spomin na leto 2000 in tedanjega trenerja moške reprezentance Andreja Jerasa, ki je svojemu varovancu Marku Tkalcu napovedal uvrstitev med najboljšo stoterico, na (delno) izpolnitev napovedi pa moral čakati deset let, ko je 22. marca 2010 magično mejo kot prvi prebil Blaž Kavčič. Toda poznavalci tenisa so največje možnosti za preboj blizu vrha vendarle pripisovali ljubitelju igre na travi, ki ga prijatelji pogosto kličejo kar Žemlak. Njegov tenis je namreč raznovrsten, zanj pa je tudi od nekdaj veljalo, da boljši, kot je tekmec, boljše igra tudi sam. Zato ne čudi, da je bil prvi Slovenec, ki je osvojil turnir serije challenger (to se je zgodilo leta 2008), bil prvi (skupaj z Luko Gregorcem), ki je zaigral v glavnem žrebu turnirja za grand slam (v Wimbledonu leto kasneje), bil prvi, ki je na turnirju za grand slam vknjižil zmago (v Roland Garrosu še slabo leto kasneje), in bil prvi, ki se je prebil do tretjega kroga turnirja za grand slam (letos v New Yorku). Danes je prvi teniški igralec kot član elitne petdeseterice. "Pravite, da sem se prvič v karieri uvrstil v finale. Ob tem pa moram dodati, da sem se prvič uvrstil tudi v četrtfinale in polfinale," je šaljivo dejal poliglot (govori tudi angleški, nemški, srbski in hrvaški jezik) in požel gromek aplavz občinstva na Dunaju. Presegel je polfinalni dosežek Luke Gregorca iz New Havna leta 2008 in uvrstitev Blaža Kavčiča, ki je bil avgusta letos na 68. mestu na svetu.

Športu je bil zapisan že v mladosti, kar glede na gene - oče je bil smučarski skakalec - sploh ne čudi. Oče Franc je sicer v Žirovnici zgradil športno središče tudi z dvema pokritima teniškima igriščema, športu z majhno rumeno žogo se je predal pri enajstih ("Res sem se sprva navduševal nad alpskim smučanjem, zato za sprostitev po tenisu najraje smučam."), profesionalec je postal pri 18 letih. Seveda je takoj imel vzornika - Švicarja Rogerja Federerja. "Ko sem bil v rosnih letih, sem po televiziji najraje gledal Borisa Beckerja in Peta Samprasa, ko pa je stopil v ospredje Roger Federer, dvoma ni bilo več. Če sem iskren, bi rad igral kot on. Ima neverjeten repertoar udarcev, udarja od povsod, zbrano in natančno, igra in giblje se z lahkoto. Nisem pa edini, ki bi ga rad posnemal," je dejal 26-letni in 1,83 metra visoki nekdanji glasbenik (dokler mu ni počila struna, je igral kitaro in se naučil prvih taktov njemu ljubljenega komada Metallice Nothing else matters), ki je s svojim vzornikom večkrat treniral, na turnirju v Dohi pa tudi prekrižal loparja, a mu moral podobno kot premnogi priznati premoč (2:6, 3:6).

Njegov moto, da le če želiš zmagati, lahko tudi zmagaš in da so tudi najboljši premagljivi, je skorajda do popolnosti uresničil prav zadnje dni na Dunaju. Sprva je moral skozi kvalifikacije, na poti do finala pa sta ga čakali dve zahtevni oviri: najprej 20. s svetovne lestvice Nemec Tommy Haas (6:4, 4:6, 6:2), nato pa še devetouvrščeni Srb Janko Tipsarević, proti kateremu je imel razlog več za maščevanje, saj ga je zaustavil v 3. krogu letošnjega turnirja za grand slam v New Yorku. Zanimivo, da se ljubitelj hokeja ("Z Anžetom Kopitarjem se poznava, ponoči tudi sam vstajam, da gledam njegove tekme in navijam.") zmage proti Srbu (3:6, 7:6 (5), 6:2) ni pretirano veselil, le stisnil je pest v znak zmagoslavja in s slovensko zastavo okoli ramen zapustil prizorišče. "Garal sem od prve do zadnje točke. Vedel sem sicer, da ima Tipsarević težave z ramenom, vendar se s tem nisem obremenjeval. Igral sem svojo igro, se boril do konca in zdaj sem zelo vesel tega uspeha. Hvala vsem, ki ste me spodbujali," je navdušen dejal gledalcem, med katerimi ni manjkalo niti Slovencev.

Odslej naj bi mu bilo - pa čeprav se komu morebiti sliši čudno - lažje. Visoka uvrstitev mu namreč zagotavlja neposredne nastope v glavnem žrebu največjih turnirjev in posledično močne tekmece, tega pa si najbolj želi. "Marsikdaj ljudje pričakujejo, da bom kakšen dvoboj gladko zmagal, nato pa jih razočaram, in nasprotno," je dejal pred časom. Sedaj je med najboljšimi, tam, kjer si je vedno želel biti, po zadnjih skalpih pa je močnejši tudi v glavi: "Zdaj bo treba ostati miren, se vrniti nazaj na delo. Čakata me še dva turnirja in poskusil se bom še dodatno motivirati za ta zaključek sezone. Motivacija je na visoki ravni, malo sem sicer utrujen, tako da proslavljal ne bom. Sledil bo skok na lestvici in upam, da bom še napredoval."