V parku kmet edina nezaščitena žival

IG, BOROVNICA, VRHNIKA – Evropa ima precej dobrih idej, ki pa v slovenski praksi klecnejo kot bolehno staro kljuse. Tak primer je projekt Natura 2000, ki je namenjen ohranjanju območij mednarodno pomembnih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov. Ko so pred sedmimi leti ustanovili Krajinski park Ljubljansko barje (KPLB), se občine ustanoviteljice niso popolnoma zavedale, v kaj se spuščajo. Praksa je prinesla kup težav predvsem za tamkajšnje kmete, ki so dolgo molčali.

Raje živali kot ljudi

A pred pol leta se je enemu izmed njih odprlo: Ciril Kumše iz Iške Loke je s pismom v iškem časopisu Mostiščar z naslovom Kmetje – novodobni tlačani, brezpravna raja na svoji zemlji odprl Pandorino skrinjico nerešenih odnosov, ki so – tako Kumše – pogosto v škodo staroselcem. Težave pa niso samo s KPLB, ampak tudi z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki je večini Slovencev znano predvsem po nasprotovanju trasam obvoznice na Škofljici. Ptičarjem je Kumše nalil čistega vina: »Svoja prepričanja izkazujete samo navzven, navznoter pa se izkazuje samo bitka za denar − dotacije, ki so na voljo s strani države in EU.«

S Kumšetom se odpravimo na sprehod po Barju. Državna zemlja je zaraščena, kmečka obdelana, a divjina naj bi vladala vsepovsod, da bi se lahko ptički in metuljčki udobno počutili: »Vsako leto je dodana še ena komanda, česa ne smeš delati. To je postalo tako, da domov dobiš dopis, da po par letih travnika ne smemo spreminjati v njivo. Pritožba je mogoča le z advokatom. Oni imajo organizacijo za sabo, mi pa kmetijo. In to je enakopravnost pred zakonom?« se sprašuje Kumše, ki pravi, da njegovo mnenje ni osamljeno, a številni kmeti so zaradi evropske politike in subvencij, ki jih prejemajo, v javnosti tiho. 
Katarina Denac iz DOPPS odgovarja, da se z barjanskimi kmeti dobro razumejo: »Z njimi smo v rednem stiku, sodelovanje je zgledno in korektno.« A njena kolegica Tanja Šumrada se je v lokalnem časopisu spustila v polemiko s Kumšetom, zahtevala je celo opravičilo zaradi njegove neposrednosti.

Da mnenje upokojenega kmetovalca še zdaleč ni osamljeno, se prepričamo v pogovoru z županom Iga Janezom Cimpermanom: »Od ustanovitve parka so pravzaprav same težave. Tudi pri urejanju brežin vodotokov, ki poplavljajo stanovanjske in druge objekte naših občanov.« Tudi župan meni, da je vse premalo posluha za kmetovalce: »Naloga vodstva parka in zavoda za varstvo narave je, da ljudem prisluhnejo in jim pomagajo pri njihovih projektih, ne pa da jih ovirajo in apriori nasprotujejo, kar se zdaj dogaja.«

Njihovi sosedje iz borovniške in vrhniške občine menijo, da ključni problem ni sam(o) KPLB, temveč vprašanje upravljanja območij, ki so pod režimom Nature 2000. »Čutiti je nezadovoljstvo v zvezi z vzdrževanjem primarnih in sekundarnih jarkov, zaradi česar po nepotrebnem zastaja voda predolgo na poljih in je potrebno čakati dalj časa, ko je poplavljeno področje spet mogoče kmetijsko obdelovati,« je zapisal vrhniški podžupan Janko Skodlar.

Svetovalec za razvojne projekte v sosednji občini Borovnica Andrej Klemenc pa pojasnjuje, da posledic KPLB ob ustanovitvi niso mogli predvideti: »Majhna občina, kot je naša, ni imela in nima ustreznih strokovnih in administrativnih kapacitet, da bi lahko ocenila vse posledice politike vzpostavitve in ohranjanja omrežja zavarovanih območij omrežja Natura 2000 na Ljubljanskem barju.«

Krmo sušiti na peči?

Kumše utemeljuje, zakaj so ga ljubljanski veljaki v kravatah razočarali: »Metuljčkov ni, če ni pokošeno. Tudi kosec je samo v travi. Oni pa nam razlagajo, naj po 15. septembru kosimo. Če kosiš takrat, lahko mrvo sušiš na peči,« osnove pojasnjuje barjanski kmet.

»Ko smo gospodu iz zemljiškega sklada na sestanku povedali, da se kosi nekajkrat na leto, je bil osupel, mi pa smo se smejali. Nimajo osnovnega znanja, takšni profesorji so,« s kislim nasmehom sklene Kumše. Razvojna ideja o avtobusih turistov, ki bi tacali po barjanski zemlji in si ogledovali ptice, mu ni blizu, prav tako ne tista, da lahko koplje le 20 cm pod površjem. Še najmanj, da ne čistijo jarkov in se poplave razlivajo prek polj po mesec in pol, ne pa dva tedna, kot je bilo prej: »Režim je tak kot po drugi vojni, ampak komunisti so ti vsaj pustili na miru tisto, kar je bilo tvoje.«

Takšni podatki in mnenja bolje osvetlijo julijsko dogajanje, ko so na seji vlade dozdajšnjo direktorico KPLB Barbaro Zupanc potrdili le za pol leta, in še to le kot vršilko dolžnosti. Čeprav so zaposleni napisali protestno pismo ministrici za okolje in prostor s podporo Zupančevi, je tudi pojasnilo pristojnega ministrstva zgovorno: »Zaradi nasprotovanja županov in morebitnega umika predstavnikov občin iz Sveta parka je vlada imenovala vršilko dolžnosti za obdobje največ šest mesecev. Do konca leta bo izpeljan tudi nov postopek za izbiro direktorja.« 
Naši sogovorniki direktorici ne očitajo strokovne pomanjkljivosti, marveč pomanjkanje taktnosti: »Krajinski park mora voditi človek, ki razume prebivalce lokalnih skupnosti, ki bo sposoben vzpostaviti sinergijo med vsemi dejavniki. Poskrbeti za sožitje med človekom in naravo, šele tedaj bomo lahko razvijali in ohranjali to kulturno krajino v zadovoljstvo vseh.« Do takrat pa bo edina vrsta, ki se mora na Barju resnično bati izginotja – kmet.