»Gledala sem televizijo in nisem čutila, ko je zatreslo prvič. Pojdimo ven, je rekla mama. Ata je rekel, da je le mimo peljal tovornjak. Šli smo ven. Nenadoma pa je začelo bučati. Planili smo po stopnicah. Ugasnile so luči in drugi so tekli naprej, jaz pa se od strahu nisem mogla več niti premakniti. Samo vpila sem: Mama, mama! Mama me je hitro pograbila in planili smo na vrt. Tisto noč smo spali zunaj. Upam, da potresa ne bo več.«
Tako je prvošolka Mojca opisala svoje vtise ob potresu 6. maja 1976 v glasilu osnovne šole v Tolminu.
Na podlagi učinkov je bilo nadžarišče potresa, ki ga opisuje Mojca, v Furlaniji, v bližini Gumina (Gemona del Friuli). Seizmologi so iz zapisov o potresu, rečemo jim seizmogrami, izračunali, da je bilo žarišče potresa – oziroma točka, iz katere se je začelo širiti valovanje – nekoliko bolj severovzhodno, približno sedem kilometrov zahodno od slovenske meje.
Prvemu rušilnemu potresu, ki se je zgodil 6. maja 1976 ob 21. uri po lokalnem srednjeevropskem času na globini šest kilometrov, je sledila dolga in močna serija popotresov. Še šest teh dogodkov je preseglo magnitudo 5,0. S prihodom poletja so se tla začela umirjati, septembra pa je sledilo novo neprijetno presenečenje: pet močnih potresov je 11. in 15. septembra do konca uničilo že poškodovane objekte in povzročilo veliko težav pri obnovi.
Dan po prvem potresu je dnevno časopisje z velikimi črkami na naslovnicah poročalo o katastrofalnem potresu v Furlaniji. Na italijanski strani je Orcolat, kakor potresu pravijo Furlani, prizadel 120 občin in približno pol milijona prebivalcev. Najmočnejši učinki so bili v krajih severno od Vidma, kjer so mesta in vasi utrpeli zelo veliko škodo, nekateri so bili porušeni do tal.
Večje poškodbe so bile na območju do približno 90 kilometrov od nadžarišča. Manjše poškodbe so se zgodile na velikem območju od Gorice in Trsta na jugovzhodu do Verone in Benetk na zahodu, nekaj jih je bilo zabeleženih tudi v Ljubljani. Potres so čutili po vsej Evropi: v Franciji, Belgiji, Švici, Nemčiji, na Češkem, Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem, celo v Beogradu, predvsem pa v Sloveniji in Avstriji, kjer je ta povzročil veliko gmotno škodo.
Po doslej objavljenih podatkih je imel potres v Italiji največje učinke v 16 krajih (Anduins, Celante, Cesariis, Costaborchia, Farla, Forgaria nel Friuli, Gemona del Friuli, Jouf, Madonna, Montenars (Isola), Osoppo, Piovega, San Pietro, Sopramonte, Trasaghis in Villuzza). Intenziteto v teh krajih ocenjujejo na IX–X MCS. Pri nas so največji učinki dosegli VIII–IX MSK v Breginju in VIII MSK v Podbeli. Zadnje raziskave, ki potekajo v več evropskih državah, bodo poenotile polje učinkov, ker bodo vsi podatki ocenjeni po skupni metodologiji in z uporabo iste, evropske potresne lestvice.
Prizadeto območje je bilo zelo veliko: obsegalo je približno 5000 kvadratnih kilometrov. Serija potresov je v Italiji porušila 17.000 zgradb, umrlo je 965 ljudi, ranjenih pa je bilo 3000.
V Sloveniji so bile glede škode razmere posebno primerljive v Breginjskem kotu. Riba Faronika, bajeslovno bitje, ob premikanju katere se trese Zemlja, je na srečo zahtevala veliko manj človeških žrtev. Za posledicami majskega potresa je v Sedlu umrla ena oseba, ranjenih je bilo 31 ljudi.
Majski potres
Potresi se, kot večina naravnih katastrof, zgodijo nepričakovano. Pogosto se primeri, da močan potres, ki neko območje prizadene v večernih ali nočnih urah, ko so prebivalci večinoma doma, zahteva veliko žrtev. Šestega maja zvečer se je zgodila sreča v nesreči: minuto pred deveto uro je zmeren potres vznemiril prebivalce in mnogi so, tako kot Mojčina družina, postali pozorni na dogajanje okoli sebe.
Minuto pozneje, ob devetih zvečer, so se tla spet zatresla, tokrat veliko močneje. Obstaja veliko pričevanj, kako so ljudje prihiteli iz hiš, ker so se prestrašili ali pa zato, da bi preverili, zakaj so domače živali postale nemirne. V krajih, kjer so bili učinki glavnega potresa najhujši, je predhodni potres verjetno rešil marsikatero življenje.
V Posočju je bilo takrat razmeroma malo novejših, z železobetonom utrjenih stavb. Prevladovale so stare, večinoma z lesenimi stropovi in iz kamna, z apneno malto grajene hiše, ki so ob potresih navadno najbolj prizadete. Slaba kakovost gradnje je bila tudi posledica tega, da so bila nekatera naselja močno poškodovana že v obeh svetovnih vojnah. Objekti so bili takrat popravljeni na hitro in z materialom, ki je bil pač pri roki.
Najhujše posledice so potresi pustili v Breginjskem kotu. V Breginju je več kot 75 odstotkov objektov utrpelo škodo četrte kategorije po klasifikaciji MSK, kar je pomenilo delno rušenje. Vzrok je bila slaba geološka podlaga, slaba kakovost gradnje in tudi majhna oddaljenost od nadžarišča. V Podbeli, ki leži na aluvialnih nanosih in rečni terasi Nadiže, so bile poškodovane vse hiše. Tipične poškodbe so bile razrušene nosilne stene, razmajane konstrukcije, težko poškodovana ostrešja in polomljeni dimniki.
Ukrepanje po nesreči
Takoj po potresu 6. maja je občinski štab za civilno zaščito Tolminske začel izvajati vse ukrepe, ki so jih takšne kompleksne razmere zahtevale. V vaseh in soseskah so organizirali sosedsko pomoč družinam, ki niso več mogle bivati v svojih domovih. Na začetku so jim bivališča in hrano priskrbeli sosedje, nato so se preselili v šotore in prikolice. Zaradi težkih življenjskih razmer je bilo treba paziti na higieno v okolju, predvsem na vodo. Zbiranje večjih skupin ljudi v zaprtih prostorih je bilo odsvetovano, tudi verski obredi so se opravljali na prostem.
Prebivalci so sami takoj zavarovali in začeli odstranjevati strešnike in dimnike, ki bi lahko ogrožali mimoidoče. Organizirano je bilo cepljenje ljudi in živali proti nalezljivim boleznim. Na srečo je bilo vreme v dneh po potresu toplo in suho, zato ni bilo težko prespati v avtomobilu ali improviziranem šotoru iz polivinila.
Sestavljene so bile strokovne ekipe, ki so takoj začele ocenjevati stopnjo poškodovanosti stavb in njihovo uporabnost. Tolminsko so v naslednjih tednih obiskali številni politiki in strokovnjaki. Ekipe gradbenih izvedencev, ki jih je vodil ljubljanski Zavod za raziskavo materialov in konstrukcij, so kmalu po potresu začele sistematično popisovati škodo. Poseben popis škode je organiziral Zavod SRS za spomeniško varstvo.
Slovenija in druge jugoslovanske republike so v mesecih po potresu pokazale zelo veliko solidarnost s prebivalci najbolj prizadetega območja. Materialna pomoč, kot je preskrba s šotori, prikolicami, živili, gradbenim materialom in podobnim, je prihajala z vseh koncev, ljudje so zbirali tudi denar. Vojaki, taborniki, radioamaterji in gasilci so pomagali takoj. Veliko je bilo prostovoljcev, ki so pomagali pri obnovi. Na delu je bilo tudi nekaj mladinskih delovnih brigad. Zaradi poškodb so bile začasno zaprte številne šole in drugi vzgojno-varstveni objekti. Pouk so izvajali v nadomestnih prostorih.
Nesreča združuje
Pri velikih nesrečah se vedno pojavijo posamezniki, ki razširjajo neresnice ter med ljudi vnašajo strah in nezadovoljstvo. V primeru močnih potresov je veliko govoric o tako ali drugače »napovedanih« močnih ponovitvah. Tudi na Tolminskem je bilo tako, zato je Koordinacijski odbor za informacije občane redno opozarjal, naj ne nasedajo lažnim vestem.
Res je tudi, da nesreča ljudi združuje. Ko so se ljudje v prvih dneh po potresu rešili strahu, se je življenje začelo vračati v stare tirnice. Tako so v informativnem biltenu za občane Tolminske zapisali: »Potres je podrl meje med nalogami družbenih in delovnih organizacij. Delo teče z roko v roki. Vsi so ena sama organizacija.«
Z odlokom, sprejetim maja 1976, je bilo bankam dovoljeno, da oškodovanim po potresu dodelijo ugodne kredite s triletnim ali desetletnim odplačilnim rokom. Vsi zaposleni v Sloveniji so do konca leta 1977 za obnovo prispevali en odstotek od kosmatega osebnega dohodka, številni kolektivi so se za pomoč Tolminski odrekli enodnevnemu zaslužku.
Dober mesec po majskem potresu so se Podbelčani že vselili v montažne hišice. Začeli so podirati posamezne objekte, ki so bili preveč poškodovani, da bi jih bilo mogoče popraviti. Uradni podatki o poškodovanih objektih v potresu so naslednji: v Sloveniji je bilo leta 1976 zaradi potresov poškodovanih 10.552 objektov, od tega v občini Tolmin 6336. Majski potresi so v tolminski občini poškodovali 5532 objektov. Zanimivo je, da je potres 6. maja poškodoval tudi 31 hiš v Stari Ljubljani. Objekti so bili stari, v slabem stanju in na neugodni geološki podlagi.
Septembrski potres
Popotresno obnovo so prekinili in ustavili septembrski potresi. Potresa 11. septembra sta Posočje prizadela nekoliko manj kot potres 6. maja. Kljub temu je bilo poškodovanih tudi nekaj ljudi, predvsem zaradi vznemirjenosti. V Breginju so se porušili nekateri zidovi, več streh in dimnikov je bilo poškodovanih, prav tako so bile spet poškodovane nekatere stavbe v popravilu. Največ škode je nastalo v Podbeli. Deset stavb ob cesti med Tolminom in Bovcem je zaradi velikih poškodb ogrožalo varnost prometa. Cesta med Žago in Učjo je bila na več mestih zasuta.
Štiri dni pozneje, 15. septembra, so se tla znova močno zatresla in uničila Podbelo in Breginj. Novi potresni sunki so porušili tudi načrt obnove prizadetih naselij. Prebivalci Breginja, Podbele, Sedla, Homca in Stanovišč so ostali brez strehe nad glavo, številnim občanom, ki so svoje domove že obnovili, so novi sunki spet močno poškodovali hiše.
K sreči sta akcija popisa škode in sanacija stekli hitro. Zaradi bližajoče se zime je bilo treba pospešiti prizadevanja in čim prej zgraditi nove objekte. Povsod so začeli postavljati montažne objekte, predvsem šole, vrtce in družinske hiše. Tako so nekatera naselja popolnoma spremenila videz. Posebno očitno se je to zgodilo v Breginju, za katerega ohranitev so si prizadevali znani kulturniki in politiki. V Podbeli je od stare vasi ostala le ena hiša. Delati je začel tudi republiški koordinacijski štab za obnovo Posočja.
Ob 40. obletnici furlanskih potresov smo se seizmologi odločili, da izvedemo prevrednotenje ocen potresnih učinkov z novimi sodobnimi orodji. Prve izsledke te velike mednarodne raziskave, v kateri sodelujejo strokovnjaki iz devetih držav, bomo predstavili na konferenci Evropske seizmološke komisije, ki bo septembra v Trstu.
Ina Cecić
Urad za seizmologijo in geologijo ARSO