RIMSKE TOPLICE – Damjan Ojsteršek ob večerih večkrat zajame sapo in nekaj časa ne diha. Samo tako, pravi, lahko podoživi neskončno trpljenje svojega sina. Ta se je prvega aprila 2012 zadušil – v osrčju celjske bolnišnice. Nekdo mu je pozabil (ali pa se mu ni dalo) posesati sluz.
A to je bil le konec niza zdravniških napak, sta prepričana oče in mati nesrečnega 24-letnika.
Sebastianova tragedija
Kaj se je zgodilo? Sebastianu Ojsteršku, dializnemu bolniku, so 13. decembra 2011 v ljubljanskem kliničnem centru (UKC) odstranili ledvico. Že kmalu po operaciji je dobil pljučnico in imel neznanske težave z izkašljevanjem. Petnajstega decembra so starši zadnjič slišali njegov glas. Ker je potreboval dihalno podporo, so ga uspavali. Da si ne bi odstranil cevke, so ga privezali. Čeprav je bil na intenzivni negi in pod strogim nadzorom, je 21. decembra to vseeno storil. »In ker je bil ves ta čas privezan, se je zadušil!« se oče Damjan Ojsteršek in mati Urška Trotovšek z grozo spominjata sinove kalvarije. »Po njihovih zapisih naj bi mu dihalno pot vzpostavili šele po eni uri! In tudi zastoj njegovega srca, kot so nama povedali, naj bi trajal več kot pol ure!«
Ko je videla sina, je Urška omedlela.
»Očitno te privežejo le zato, da imajo potem mir s tabo,« še vedno vre v Damjanu, ki ne bo nikoli prebolel, kaj je njegov edinec prestal na intenzivni negi, na območju najpopolnejšega nadzora. Vse do sinove smrti je moral gledati tragično podobo fanta (v vegetativnem stanju), ki je še pred operacijo vzbujal videz mladeniča z jasno prihodnostjo.
Tri leta in pol po sinovi smrti Damjan in Urška preprosto ne moreta razumeti, da je nekaterim tako težko priznati napako. Zato sta tudi začela iskati resnico in pravico.
Že konec leta 2012 sta na tožilca Zdravniške zbornice Slovenije Jožeta Balažica naslovila prijavo proti Sebastianovemu lečečemu zdravniku v UKC: »Zaradi kršitev Kodeksa medicinske deontologije Slovenije, ki jih je zdravnik zagrešil z opustitvami in dejanji pri zdravljenju pacienta.« Zaradi strokovno nedopustno zakasnelega oživljanja, je še pisalo.
Zdravniku sta očitala: prvič, da je iz malomarnosti opustil nadzor nad pacientom, ki se je že pri zavesti, v strahu in v boju za življenje intubiran (s cevko) dušil, in dopustil, da se je zaradi dušenja sam ekstubiral (iztaknil cevko); drugič, da je njun sin zaradi nestrokovnega in prepoznega oživljanja utrpel poškodbo možganov in zato zapadel v kronično vegetativno stanje, iz katerega se ni več prebudil; ter tretjič, da ob prestavitvi v Splošno bolnišnico Celje osebja te bolnišnice ni opozoril na vse kritične okoliščine zdravstvenega stanja Sebastiana, ki se je dokončno zadušil, ampak ne na intenzivnem oddelku, temveč na oddelku za ledvične bolezni.
»Tožilčevega odgovora še do danes nismo prejeli!« nam je razodela Urška.
Brez pravega odgovora
Januarja 2013 je Odbor za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice obravnaval prijavo. Tako notranji kot zunanji (zbornični) izredni strokovni nadzor sta, kot poudarja tudi predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina, pokazala, da strokovne napake ni bilo, saj so fanta predihavali, kar v zapisniku sicer ni omenjeno, je pa preverljivo iz plinskih analiz.
Predsednik tega Odbora je bil Radovan Hojs. Ta nam je pred dnevi takole odgovoril: »Odbor za strokovna medicinska vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije je obravnaval primer zdravljenja pacienta Sebastiana Ojsterška. Člani odbora so proučili zapisnik ekspertnega nadzora. Odbor se je v celoti strinjal z zaključki opravljenega ekspertnega nadzora. To pojasnilo je tudi posredoval zastopniku staršev ter s tem končal obravnavo primera. Tako smo staršem tudi odgovorili.«
Temu Sebastianovi starši nasprotujejo, pravijo, da pravega odgovora tudi po toliko letih še vedno niso prejeli. Pravi odgovor bi bil po mnenju Damjana in Urške kvečjemu tožilčev. »Pa saj je bila prijava lečečega zdravnika naslovljena nanj...«
Nasprotujoči si mnenji
Na to je opozoril tudi njun odvetnik Andrej Pitako: »Prijavo zdravnika smo poslali namreč tožilcu zdravniške zbornice in ne Odboru za strokovna medicinska vprašanja. Postopek, ki ga po pravilniku razsodišča vodi tožilec (Jože Balažic), tako ne more biti končan oziroma naša prijava zavrnjena! Zato nas še vedno zanima: v kateri fazi je pravzaprav postopek?«
Konec leta 2014 je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil še zahtevo za kazensko preiskavo, ki je temeljila na izsledkih izvedeniškega mnenja tujega sodnega izvedenca iz Münchna Thomasa Nicolaia, ta se povsem razlikuje od mnenja Komisije za ekspertni nadzor. »Moji stranki zato ne moreta razumeti, da slovenska doktrina intenzivne medicine zastopa popolnoma drugačna strokovna merila in standarde kot nemška!«
Pri dveh tako različnih strokovnih mnenjih se tudi Andreju Možini zdi »logično, da se poraja sum, in povsem legitimno, da se starši odločijo tudi za civilnopravne postopke. Medicina sicer dela čudeže, ne zmore pa vsega, žal.«
Kazenski in pravdni postopek je zdaj na Višjem sodišču v Ljubljani.
Nesrečna mati pokojnega Sebastiana premišljuje: »Včasih se mi dozdeva, da zdravniška zbornica preprosto noče pogledati resnici v oči in ščiti zgolj svoje interese …« In se še kako zaveda, da ji sina ne more prav nihče več priklicati. Občutek, da ji življenja ne krojijo beli bogovi, bi bil pravzaprav že dovolj. »Zato pričakujeva predvsem resnico in opravičilo! Pa saj to je še najmanj, kar bi morali narediti!« pa je ogorčen oče, ki je ostal brez edinca.
