Tiskane izdaje
V začetku tega leta so se naročniki ameriških operaterjev Comcasta in Verizona začeli množično pritoževati, da je kakovost storitve pretočnega videa netflix drastična upadla. Filmi so se nalagali počasi in se med predvajanjem nenehno ustavljali. Konec februarja je nato podjetje Netflix popustilo in podpisalo dogovor z obema operaterjema in še nekaterimi drugimi.
Dogovor je pomenil prioriteto za Netflixovo vsebino. Tako so filmi in serije do gledalcev začeli teči po »prednostni« internetni avtocesti, medtem ko so se prej ti podatki nalagali skupaj z vsem drugim, kar so z interneta prenašali milijoni naročnikov obeh operaterjev, ali pa sta jih ta dva celo načrtno ustavljala. Ko je Netflix plačal, ovir ni bilo več in njegov video je dobil prednostno oznako.
V ZDA je bila pozimi na preizkušnji nevtralnost interneta, ki se je v zadnjih tednih prelevila v vročo politično temo, saj se je oglasil kar sam predsednik Obama. Pogodba Netflixa z operaterji neposredno krši načelo internetne nevtralnosti, vendar ponudnik pretočnega videa ni imel druge izbire, saj bi sicer njegova storitev za uporabnike postala neuporabna in zato nezanimiva. Ameriški telekomunikacijski regulator FCC (Federal Communications Commision) pa še ni sprejel pravil glede nevtralnosti, ki bi operaterjem tako izsiljevanje in dodatne zaslužke preprečevala.
Enakopravnost vse vsebine
Kaj je internetna nevtralnost? Načelo, ki ga je pred leti skupaj z izrazom utemeljil profesor prava na elitni ameriški univerzi Columbia Tim Wu, pravi, da je vsa vsebina, ki potuje po internetu, enakopravna. Prav tako uporabniki, ponudniki in naprave. Nihče ne bi smel imeti prednosti ali drugačne obravnave. Podatki enega ponudnika ali uporabnika k drugim ne bi smeli prihajati pred drugimi. Operaterji ne bi smeli imeti možnosti določati, katere spletne strani ali storitve se nalagajo hitro, katere počasi in katere sploh ne. Načelo nevtralnosti ima več vidikov, za domače uporabnike pa je pomemben predvsem enakopraven dostop do interneta in storitev na njem.
Slovenija je pred dvema letoma kot druga država v Evropski uniji uzakonila internetno nevtralnost, o tem govori 203. člen zakona o elektronskih komunikacijah. Bistvo je v tem, da ponudniki dostopa do interneta (operaterji) ne smejo kakorkoli blokirati, omejevati ali upočasnjevati internetnih storitev. Tudi v EU so bili primeri, ko so operaterji blokirali skype in še kakšno storitev, kar je v Sloveniji z omenjenim zakonom prepovedano. Prav tako si operaterji ne bi več mogli privoščiti upočasnjevanja denimo youtuba po zgledu Comcasta in Verizona z netflixom. Športne stavnice, ki jih operaterji blokirajo zaradi odredb urada za nadzor prirejanja iger na srečo, ne sodijo v kategorijo internetne nevtralnosti. Te odredbe so sporne zaradi neučinkovitosti, nesorazmernosti in odsotnosti pravega načina reševanja.
Peti odstavek navedenega člena pa govori o tem, da ne morejo ponujati dostopa do interneta samo za določene storitve. Nezakonito bi bilo ponujati dostop zgolj za glasbene, zdravstvene ali izobraževalne storitve. Plačnik mora imeti možnost dostopati do česarkoli. Edina izjema je IP-televizija, prav tako samostojna storitev, ki temelji na internetnem protokolu.
Je mobilno enako fiksnemu?
V ZDA se razprava suče predvsem okrog tega, ali naj bo dostop do interneta prek mobilnih omrežij nekakšna izjema ali naj zanj veljajo enaka pravila kot za fiksni dostop (po kablih). Operaterji se, pričakovano, zavzemajo za drugačno obravnavo mobilnega interneta, češ da so frekvence omejena naravna dobrina in zaradi tega tudi pasovne širine ni na pretek, kot v kablih. Po drugi strani se zagovorniki nevtralnosti zavzemajo za enako obravnavo kablov in mobilnega dostopa, saj navsezadnje tudi operaterji sami že poudarjajo, kako so omrežja četrte generacije povsem primerljiva s kabli. Slovenski zakon ne dela razlik med tehnologijami in načini dostopa.
Je pa kljub temu v zadnjem času pod drobnogled prišla praksa mobilnih operaterjev, ki za nekatere storitve ponujajo brezplačen prenos podatkov. Podatki glasbene storitve deezer pri Telekomu Slovenije, prenašanje datotek v oblačni shrambi tvin shramba pri istem operaterju ali hangar mapa pri Simobilu ne štejejo v kvoto prenesenih podatkov. Naročnik ima lahko v svoji naročnini zakupljene denimo tri gigabajte prenosa podatkov, vendar lahko z omenjenimi storitvami ustvari tudi 20 gigabajtov dodatnega prenosa, ne da bi za to kaj plačal ali porabil en sam bajt v svoji mesečni kvoti. V fiksnih omrežjih ni tega pojava (angl. zero rating), saj tam ni mesečnih omejitev prenosa podatkov, so samo različne hitrosti dostopa.
Svet za elektronske komunikacije, ki mu predseduje Dušan Caf, je pri agenciji za komunikacijska omrežja in storitve sprožil postopek zaradi omenjenih ponudb mobilnih operaterjev, češ da kršijo zakonska določila o internetni nevtralnosti. Kot pojasnjuje predsednik sveta, s tem operater neupravičeno daje prednost eni storitvi in diskriminira druge ponudnike, obenem pa tudi nima motivacije, da bi nižal cene dostopa do interneta (prenosa podatkov). Po njegovih besedah predvsem skandinavski operaterji ponujajo bistveno cenejši mobilni internet, kar uporabnikom omogoča nemoteno uporabo poljubnih storitev, in jim ne pride na misel, da bi uvajali brezplačen dostop samo za določene ponudbe.
Sporen brezplačen
Celo na ravni Evropske unije o tem ni soglasja, kajti prejšnja komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes je trdila, da gre za vprašanje konkurenčnosti, ne internetne nevtralnosti. Morda so ti primeri evropske regulatorje celo nekoliko presenetili, saj takega načina ponujanja storitev niso pričakovali in nanj niso znali reagirati. Vendar je slišati, da zdaj potekajo pogovori o regulaciji.
Podobne primere poznajo tudi v ZDA in tam se je večina tehnoloških medijev jasno postavila na enako pozicijo kot svet za elektronske komunikacije. Tamkajšnji operater T-Mobile ponuja »glasbeno svobodo« (iniciativa music freedom), kar pomeni brezplačen prenos podatkov za glasbene storitve, kot so pandora, rhapsody, spotify, itunes radio in še nekatere. Diskriminiranih (glasbenih) storitev tako skorajda ni, vseeno pa je ponudba doživela veliko kritike.
»Sliši se čudovito, vendar se T-Mobile spušča na zelo spolzko področje. Arbitrarno se je odločil, katere storitve ne štejejo v kvoto prenosa podatkov. Kaj mu preprečuje, da ne bi takih izjem uporabil proti ponudnikom, ki z njim niso v dobrih odnosih?« se je vprašal novinar portala The Verge Chris Ziegler. Tu je glavna težava. Operaterji na ta način delajo razlike med ponudniki in jih potencialno lahko izsiljujejo, pa tudi med uporabniki, saj tisti, ki želijo uporabljati kakšno drugo storitev, neupravičeno plačajo več.
Norverški regulator je nedavno na svoji spletni strani objavil razlago, zakaj takšen brezplačen prenos podatkov krši načelo nevtralnosti. »Na prvi pogled se morda zdi, da je ves promet tudi pri tem modelu zaračunavanja obravnavan enakopravno. Toda ko uporabnik doseže svojo kvoto prenosa podatkov, lahko promet storitve, ki je izvzeta iz kvote, nemoteno teče naprej, ves preostali promet pa je upočasnjen. To je jasen primer diskriminacije.« Norvežani so se dotaknili tudi argumenta, da so za uporabnike take storitve privlačne, saj jim »prijazni operater nekaj ponuja zastonj«. Vendar to vodi v položaj, ko imajo izbrane storitve drugačen položaj od drugih. »Prav to, da dovolimo ponudnikom odločanje, kako naj uporabljamo internet, pa je tisto, čemur se nevtralnost poskuša izogniti. Internet bi moral ostati odprta, nevtralna platforma za vse načine komunikacije.«
Brezplačen prenos podatkov je sicer po mnenju nekaterih ponudnikov, denimo Facebooka in Wikipedie, v nekaterih delih sveta način, kako k uporabi interneta sploh pritegniti tamkajšnje prebivalce, ki si mesečne naročnine na prenos podatkov sploh ne morejo privoščiti. Toda v razvitejšem delu sveta so razmere drugačne, internet je že pred desetletjem postal del vsakdanjika.
