Nenavadnih zgodb je v Sloveniji nešteto, ne moreš zagristi vsaki v rep, saj se človeku še zmeša. A ko slišiš, da neprofitna socialna ustanova ustvarja milijonske dobičke, da sin direktorice za več sto tisoč evrov kupuje drugo podjetje, čeprav podatki z Ajpesa kažejo, da si tega uradno ne bi mogel privoščiti, če te kliče tam zaposlena, da ti pove, »veste, v domu vlada čista diktatura«, da so že vse izčrpane, se ustaviš. Veš, da je nekaj gnilega v tej deželi, a če so zraven še dementni bolniki, ki se zaklepajo v sobe, plačila za storitve, ki niso bile opravljene, in milijon evrov premalo plačanega davka od dohodkov pravnih oseb, postaneš pozoren. Na Ptuju vre. Prejemamo klice številnih obupanih zaposlenih oseb, ki pravijo, da ne morejo več. Preobremenjeni so. Strah jih je. Ne razumejo, kaj se dogaja, čutijo, da nekaj ni prav. Ne gre samo za enega človeka z revolucionarnim genom, temveč več tihih žensk, ki povedo na skrivaj. Ker se bojijo, da bi izgubile službo. Tudi tisti, ki gledajo delovanje od zunaj, se čudijo in odkimavajo. »Nemogoče je več let (najmanj od 2008) ustvarjati milijonske dobičke, če upoštevaš kadrovske in materialne normative,« pove oseba, ki želi biti neimenovana, a zgodbo dobro pozna. »Milijonske dobičke ustvarja neprofitna organizacija? Neprofitna organizacija?! Ki ima toliko denarja preveč, da zgradi še en dom v Kopru (s sredstvi DU Ptuj je bil zgrajen v letu 2012, deluje od prvega februarja lani). Na čigav račun?
Po javno dostopnih podatkih je v preteklih letih manjkalo okrog 50 do 70 zaposlenih (podatki izsledka inšpekcije ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, op. p.). Nemogoče je tak primanjkljaj nadomestiti z dobro organizacijo! Gre za oškodovanje tako oskrbovancev, zdravstvene zavarovalnice kot zaposlenih, ki so preobremenjeni. Poleg tega je bilo dve tretjini kadra zaposlenega za določen čas, kar omogoča neomejeno šikaniranje.«
Inšpekcije se izmenjujejo
Tudi pristojne institucije so potrdile, da ne gre le za blodnje svojcev, saj je mag. Kristina Dokl, direktorica v domu, prejela več obiskov delovne, socialne in tržne inšpekcije. In kjer koli se je dvignil kamen, je izpod njega zagomazelo. Dom je prejel odločbe o prekršku z izrekom globe zaradi kršitev v višini skoraj deset tisoč evrov. In mnogo opominov. Očitano v inšpekcijskih dopisih je dom popravil, a delavke zagotavljajo, da menda samo začasno. Ko je inšpekcija obrnila pete, je bilo v glavnem spet vse po starem.
En sam elektronski naslov
A začnimo na začetku. Valeriji je zbolel oče, Ptujčan. In ker je želel ostati v tem okolju, tukaj ima sorodnike, prijatelje, nekdanje sodelavce, so se svojci odločili, da mu poiščejo zatočišče v Domu upokojencev Ptuj. »Za očeta smo dobili prostor, ga namestili, a že kaj kmalu ugotovili, da preprosto ni dovolj ljudi, ki bi opravili storitve, s katerimi se dom recimo hvali na svoji spletni strani,« pove Valerija. »Komunikacija teče samo na začetku, ko urejaš nastanitev. Ko je človek pri njih, se vse ustavi. Odpeljem očeta v dom, ker mu hočem najboljše, a dobim eno samo frustracijo in kar naenkrat nimam več pravice vedeti, kaj se z njim dogaja. Ker se vedno kdo izgovarja na varovanje podatkov. Komuniciranje z zaposlenimi v domu je nemogoče: tisti, ki vse vedo, ker so vedno z njim, morajo po navodilih direktorice molčati. V našem domu se direktorica ukvarja z vsem! Ko povem, da bo očeta prišel nekdo zmasirat, moram to sporočiti njej. Ko želim vedeti njegovo zdravstveno stanje, moram pisati njej. Ko bi rada slišala, kako napreduje na terapiji, me spet napotijo k direktorici. Priti v stik z zdravniki, ki naj bi skrbeli za varovance, je tako rekoč nemogoče. Kdo vse to dovoli v naši državi? Je res vsem vseeno za vse?! Naša soseda plačuje za svojo mamo v Mariboru nekaj evrov višji znesek na mesec kot mi za očeta, a so storitve na neprimerno višji ravni in brez težav izvedo o mami vse, kar jih zanima. In osebje. Strežnice, negovalke, sestre, zelo prijazne in ustrežljive, a ne znajo delati čudežev in vsaka od njih ima po en par rok. Ena sama je odgovorna za 120 starostnikov vso noč. Zgodilo se je, da se je eden od stanovalcev ponoči močno porezal in ker je bila strežnica sama, je morala za pomoč pri ustavljanju krvavitve zbuditi najbližjega starčka, da je lahko odšla iskat pomoč. Od prvega septembra letos, ko je delovna inšpekcija naložila direktorici, da morajo biti ponoči zaposlene tudi medicinske sestre, se je stanje izboljšalo. A le za nekaj tednov. Zdaj je enako kot prej. Razen na Kidričevem, kjer leži na dementnem oddelku baje mati prav glasne novinarke. Tam so menda medicinske sestre še vedno tudi v nočnih izmenah. Tudi moj oče potrebuje delovnega terapevta, pa so mu poslali fizioterapevta. Ker nekaj je za Doklovo boljše kot nič. Potem si je našla študentko socialnega dela prek javnih del in je sama brez nadzora delala (kdo bi vedel, kaj). Zadnje leto, preden smo očeta dali v dom, nisem hodila v službo, ker sem skrbela zanj. Grozno je gledati, da zdaj ob plačevanju 900 evrov mesečno delajo z njim po liniji najmanjšega napora. Zaradi tega trpim in vse noči ne spim. Ne vem, kam se obrniti in kaj storiti, stanje je nevzdržno. In vidim, da nisem sama. Nad delom doma se pritožujejo vsi, ki jim je mar za najdražje. Edina sreča direktorice je, da ima domove posejane v kmečkem okolju, revni ekonomski bazi, kjer so doma srčni ljudje. Ti ne kalkulirajo, koliko dobijo za svoje delo. Te revice bi vse naredile za službo. In ona to ve. In ona to izkorišča.«
Zaposleni so, kot bomo videli, tudi odličen vir zaslužka.
27,55 evra
»To ni navaden odtegljaj, ampak je izvršba,« odgovori direktorica doma na vprašanje, kako to, da imajo zaposleni na plačilni listi toliko nenavadnih odtegljajev. Izvemo, da si dom vzame znesek v višini 27,55 evra, kadar koli katerega koli od zaposlenih doleti izvršba (od julija letos je mogoča tudi na minimalno plačo!). Na vprašanje, kako je mogoče, da ljudem odtegujejo tolikšne zneske, direktorica odgovori, da za tem stoji računovodstvo, ki je svetu poslalo predlog, ta pa ga je odobril. Eden od članov sveta pravi, da za kaj takega še nikoli ni slišal ter da svet o tem nikoli ni razpravljal. In tudi če bi bil tak predlog na svetu potrjen, bi bila potrjena samo cena stroškov po sklepih o izvršbi. Kdaj je bila potem potrjena cena za vse druge odbitke?
Namreč, ko dobimo v roke plačilni list ene od zaposlenih, je odbitek viden tako pri kreditnem obroku kot pri izvršbi. V roke dobimo drugega, ki pa ima zabeležene kar tri vrste odbitkov (kredit, obročna plačila, izvršba), trikrat 27,55 evra. Gre za oderuške stroške, ki jih, tudi če govorimo o izvršbi, ne bi smeli zaračunavati. 27,55 evra pomeni 5,36 odstotka neto minimalne plače. S plačilne liste, kjer sta navedena dva odbitka, je vidno, da je dom odvzel zaposleni kar 55,10 evra oziroma 10,72 odstotka minimalne plače. In kako je mogoče, da jemlje ljudem, ki že tako in tako nimajo – izvršba je običajno posledica finančne stiske, pripomnim – odgovori: »Niso vse izvršbe posledica neplačevanja življenjsko pomembnih stvari, včasih dobijo zaposleni izvršbo tudi zaradi kozmetičnih izdelkov.«
Računajmo. Če ste zaposleni v domu in imate na primer dveletni kredit, vam bodo vsak mesec za odbitek na plačilni listi poleg kredita odtegnili od plače še 27,55 evra. To v dveh letih nanese kar 661 evrov! Za enako storitev, enkratno plačilo po sklepu, si NKBM na primer zaračuna enajst evrov, ugotovimo. Četudi je NKBM banka, je njena enakovredna storitev kar 60 odstotkov cenejša od storitve doma, neprofitne, socialne ustanove.
Sinova navdušena nad upokojensko problematiko
Dejan Dokl, starejši sin direktorice, sedi v svetu doma. Se vam ne zdi sporno, da je sin na položaju, ki bi uradno moral delovati kot funkcija nadzora, v tem primeru matere? »Meni ne. Ne sodite po sebi,« odgovori preudarno. Njen mlajši sin Žan ima trideset let, prvi 42. Starejši sin je v svetu, mlajši pa je nedavno kupil 49-odstotni delež doma v Gornji Radgoni. »Je to kaj spornega?« vpraša. Nadaljuje, da ne razume, zakaj jo sprašujem o tem, kajti zdaj smo v Domu upokojencev Ptuj, »ta pa nima nobene zveze s tistim podjetjem!«
Neko zvezo že mora imeti, kajti mag. Doklova je bila pred sinovim nakupom deleža na nenapovedanem ogledu doma v Gornji Radgoni. Direktorja ni bilo v hiši, bil je na bolniškem dopustu. Enega od prijaznih zaposlenih ji je uspelo prepričati, da ji je razkazal prostore.
»Dan po tem, ko si je dom ogledala, sem ji rekel, da sem najmanj presenečen nad njenim ravnanjem. Če imam sam določene namene, rad povem po resnici. Doklova je odvrnila, da je bila na ogled povabljena le kot svetovalka Mirana Milošiča, ki je bil takrat še družbenik v konzorciju Pramag (na ogledu je bil tudi sin Dejan). Da pa nje nakup 49-odstotnega deleža doma ne zanima. Potem pa se je obrnilo drugače. Njen mlajši sin Žan je opravil nakup. S sprenevedanjem je dosegla svoj cilj,« pove mag. Marjan Žula, direktor Doma Gornja Radgona.
Podjetje Pramag je bilo ustanovljeno marca letos s 15.000 evri osnovnega kapitala. Žan ga je kupil 9. oktobra letos, teden kasneje pa je že imel 330.000 evrov, da je lahko postal lastnik skoraj polovice doma v Gornji Radgoni. Na svojem facebook profilu ima prilepljeno sliko s pripisom Don't let small minds tell you that your dreams are too big (Ne dovolite, da bi vam pritlehneži govorili, da so vaše sanje preveč visokoleteče, op. p.).
Privatizacija na vidiku?
Direktorica Doma upokojencev Ptuj (Deluje že na petih lokacijah, z lastnim denarjem je v zadnjih šestih letih zgradil tri nove domove za kar 275 varovancev. Država ni za gradnjo prispevala niti centa, le občine Juršinci, Kidričevo in Koper so jim odstopile parcele in/ali jih oprostile plačila komunalnega prispevka ob gradnji – povzeto po članku Franca Milošiča v Delu, op. p.), mag. Kristina Dokl, ima pod sabo še koprski dom upokojencev v Olmu, je vidna politična oseba stranke Desus in sedi v svetu ptujske bolnišnice.
Na vprašanje, ali se v domu upokojencev dogaja mobing, odvrne, da ne. V pisarno pokliče tudi Dano Fišer Muzek, medicinsko sestro in predsednico OOS Doma upokojencev Ptuj, ter Matejo Šešerko, vodjo zdravstvene nege in oskrbe. Pritrdita, da »še niso slišale, da bi kateri koli zaposleni govoril o mobingu«, navedejo, da na oglasni deski visijo potrebne informacije o tem, kaj mobing je in kako ukrepati. Menda naj se zaposleni zglasijo, če čutijo, da se jim dogajajo tovrstne težave – pri nadrejenih. Ko smo govorili z nekaj delavkami, so nam zaupale, da je to seveda nekaj, kar ne pride v poštev. Da se bojijo, ker službo potrebujejo.
Uvoženi zaposleni
Lani se je v olmskem domu zgodil prvi »punt«. Inšpekcija za delo, ki je preverila razmere v njem, pa je ugotovila, da je bila »organizacija izvajanja osnovne in socialne oskrbe sporna«. Večina kadra ni bila zaposlena za nedoločen čas, ampak so delovna razmerja podaljševali vsake dva do tri mesece. Zaradi tega so zaposleni prihajali in odhajali. O opozorilih, da v domu ni vse tako, kot bi moralo biti, so mediji že pisali. Kuhale naj bi bile negovalke same, ki niso kuharice, in obroki so velikokrat pripravljeni slabo. »Popoldne je na oddelku ena sama negovalka, ki mora skuhati hrano za 30 do 35 ljudi, nahraniti vse nepokretne, pospraviti kuhinjo in opraviti vsem večerno nego, jih umiti, previti, pripraviti za spanje. Kako naj ena sama ženska opravi vse to? In če že opravi, ali je to delo res izvedeno strokovno,« se je javno spraševala nekdanja zaposlena ob istem času lani in svojo izjavo podala Primorskim novicam.
Na podlagi manka osebja iz Kopra in okolice, ki je imelo vsega dovolj, se je mag. Dokl odločila, da »uvozi« kar zaposlene na Ptuju. To ravnanje je vzel pod drobnogled Inšpektorat RS za delo in delodajalcu Domu upokojencev Ptuj naložil izvajanje določbe 31. člena zakona o delovnih razmerjih ter določitev točnega kraja opravljanja dela. Navedek v pogodbi delavca o kraju dela »na območju RS« pač ni dovolj. Delavec ni premičnina brez pravic.
»Ko se je hodilo v Koper, smo se vozili po štirje skupaj. Prevoz je dobila plačana le ena delavka. Dodatka na demenco nismo prejemale nekaj let. Nekatere so tukaj že štiri leta in še vedno niso imele opravljenega zdravniškega pregleda!« pove zaposlena na Ptuju.
Varuhove pritožbe
In ravno to zadnje, dementni bolniki, so problem, ki je bil izpostavljen že v pismu varuhinji človekovih pravic ob primeru koprskega doma v Olmu lani. Varuhinja je v poročilu zapisala, da so zaposleni preobremenjeni, da bi moral dom omogočiti zaposlenim izobraževanje na temo demence, da praksa zaklepanja sob ni sprejemljiva, »saj je ureditev dajala vtis, da stanovalci nimajo nobenega vpliva na urejanje okolja in bivanjskih razmer«. Gospe pojasnijo, da so zdaj uredili, kar jim je bilo po uradni preiskavi naročeno. A po pregledu dokumentacije novinar zlahka sprejme ugotovitev, da v domu zadeve uredijo le, če pristojne institucije bdijo nad njegovim delovanjem. Kar je porazno. Najprej zato, ker država kljub ugotovljenim očitnim kršitvam ni ukrepala drugače kot z denarno kaznijo ali opominom, ker je končala postopke zgolj na podlagi papirne dokumentacije, kjer pa so težave videti rešene. Še bolj nesprejemljivo pa je, da je mogoče v neprofitni organizaciji storiti številne napake in nadaljevati tako dolgo, dokler pristojno ministrstvo lahno ne stopi na prste. Takrat se nepravilnosti končajo. Za nekaj časa. Zgodba spominja na psa, ki neha gristi copato gospodarja v tistem trenutku, ko ga lastnik grdo pogleda. V naslednjem hipu pa že mirno žuli naprej. A »copate« so v tem primeru zaposleni, stanovalci in njihovi svojci. Zadnji pa so bili predvsem s plačili večkratno zaračunanih storitev načrtno oškodovani, kar je potrdila tudi izredna revizija ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s srede septembra letos. Na petdesetih straneh in s podpisom vodje skupne službe za notranjo revizijo so zabeležene številne ugotovitve, ki kažejo na sporno delo doma. Od prevrednotenega odhodka doma in prijavljanja tega v stečajno maso podjetja Granit, in sicer v višini 1.267.945,89 evrov(!), do »malenkosti«, kot je knjiženje namestitve hladilnika in televizorja v sobi kot premičnin v najemu, prihodek pa je knjižen kot prihodek iz tržne dejavnosti, in ne kot dodatna oprema (po 27. členu pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev).
Milijonček evrčkov
Nedavno je gospa Dokl poravnala kar milijon evrov premalo plačanega davka od dohodkov pravnih oseb. Preprosta algebra pokaže dejstvo, da je ta milijon plačala na podlagi šestih milijonov skritega prihranka. Na vprašanje, kako ji je uspelo toliko zaslužiti, dobimo odgovor v slogu Ker sem dober gospodar. Za natančno koliko milijonov evrov prihodka gre, pa noče povedati. »Glejte, dejstvo je, material davčne inšpekcije nosi oznako davčna tajnost.« Pozablja pa, da dom ni zavezanec za davčno tajnost in lahko brez kršenja zakona razkrije vse podatke o njegovem nadzoru, če tako hoče. Kar je potrdil tudi Durs.
Nova razlaga o velikih prihodkih je podobna tisti, ki jo je že podala za časnik Delo, in sicer da je večmilijonski prihranek sad načrtnega varčevanja že iz osemdesetih let. Potem ko je dom leta 2005 obnovil enoto v Muretincih z državnim denarjem, so začeli s prihranki graditi enoto na Kidričevem (končana leta 2008). Potem so v letnih obračunih prikazovali t. i. rezervacije, sredstva, ki jih nameravamo porabiti v naslednjem letu za določeno investicijsko vzdrževanje, kot pravi direktorica. In doda: »Sredstva, ki jih nameravamo v naslednjem letu porabiti za določeno investicijsko vzdrževanje, investicije lahko rezerviramo za naslednje leto in nam jih v tem primeru ni treba prikazati kot presežek v tekočem letu, ker če jih prikažemo kot presežek v tekočem letu, moramo potem tudi, tako od leta 2008 naprej, plačevati davek.« Pa povejmo po domače. Gospe se zdi očitno sprejemljiv tak račun: predstavljajte si, da imate deset zabojev jabolk. Glede na dogovor vam je jasno, da se morate na vsakih pet zabojev enemu odpovedati. Torej v tem primeru dvema. A vi jih raje pet skrijete, odpoveste pa se samo enemu. Iz drugega pa naredite kompot. Ki ga sami pojeste.
In gospa je še vedno direktorica. Kazni ne pričakuje. Ker ni naredila nič narobe. »Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.
