Prvinska športna zgodba omrežila delavsko mesto
Z igro na ledu železarski kraj postal priljubljen daleč naokrog – Anže Kopitar številka ena po globalni prepoznavnosti
Odpri galerijo
Bine Felc (v rdečem dresu) je tudi po izjemni karieri pogosto ljubiteljsko igral hokej. Na tekmi legend se je tako pomeril z Ljubljančanom Dejanom Kontrecem.
FOTO Roman Šipić/Delo
Rdeča nit utripa na Jesenicah v zadnjih dneh pripada lokalnim volitvam in enemu od najbolj izenačenih bojev za župana na Slovenskem. Začeli so se tudi Čufarjevi dnevi, tradicionalni festival amaterskih gledališč, a današnje srečanje v Gornjesavskem muzeju ob 17. uri ponuja še nekoliko drugačen pogled v lepo preteklost. Navzoči se bodo spomnili 70 let organiziranega hokeja na Jesenicah.
Hitra igra s palicami in ploščkom z domovinsko pravico na mogočnih poledenelih kanadskih jezerih se je zasidrala v marsikatero hišo prebivalcev železarskih Jesenic, mesta s približno 15.000 prebivalci, ponosnega na svojo delavsko preteklost, zdaj skladno z zahtevami sodobne družbe razvojnega središča skrajnega severozahodnega dela Gorenjske, močno vpetega tudi v turistično prepoznavnost regije. To sooblikuje z bližnjo Kranjsko Goro, Gozdom - Martuljkom, zaselki pod mogočnim Triglavom, razkošnimi polji narcis pod Golico in ne nazadnje s prav to omenjeno karavanško goro, ki so ji svojo legendarno skladbo namenili Avsenikovi glasbeniki.
Brez Avsenikov, zlasti njihovega nepozabnega člana Franca Koširja s trobento in kopico smešnih domislic, si vrsto let ni bilo mogoče predstavljati veselic ob odmevnih zmagah hokejistov v rdečih dresih, predvsem na odločilnih tekmah v boju za nazive državnih prvakov. In ko so takrat, tistega zimskega dne leta 1957, Jeseničani osvojili svojo prvo šampionsko lovoriko, je nato zlepa niso več izpustili iz rok. Kar petnajst zaporednih nazivov so nanizali, šele leta 1972 je to enkratno serijo v slovenskem vrhunskem športu prekinila Olimpija, nastalo je izjemno športno rivalstvo med mojstri palice in ploščka iz Podmežakle in Tivolija, ki se je pravzaprav, čeprav v povsem drugačnih vlogah in zdaj že z novonastalima kluboma, preneslo na današnje dni.
Jeseniški hokejski klub so v Podmežakli uradno ustanovili 6. januarja 1948, tako da je jubilejni rojstni dan oddaljen pravzaprav že dobrih deset mesecev, a za obujanje spominov s priložnostnim filmom so si pri Siju Acroniju, nasledniku nekdanje železarne kot tradicionalnega pokrovitelja hokeja, izbrali današnji večer.
Zgodba o palici in ploščku na Jesenicah pa je dolga, zapletena, neštetokrat je privabljala dobro voljo med prebivalce in tudi privržence moštva po vsej Sloveniji, a je hkrati visela na nitki preživetja. Pravzaprav kluba, ki mu bodo nocoj nazdravljali, ni že od pomladi 2012, takrat so ga preprosto požrli nakopičeni dolgovi, toda prav v Podmežakli, tem osrednjem stičišču športnega utripa železarskega mesta, so najprej nekdanji hokejisti obdržali hokej s svojim ljubiteljskim moštvom, nato je pozneje nastal novi klub. In tudi ta je na domači športni sceni pustil že prav lep pečat s tremi naslovi najboljšega v državi v štirih sezonah.
Hokej pa so na Jesenicah domači zanesenjaki začeli igrati, ko je po Evropi že vihrala druga svetovna vojna, v zimi med letoma 1940 in 1941. Klub bi tako lahko ustanovili že prej, a kruta vojna se je z bojišč stare celine preselila še k nam, zato je bilo preživetje bolj pomembno kot nočno polivanje zmrznjenih površin, da bi lahko nato čez dan, po šoli ali »šihtu« v bližnji »fabr'ki« lahko uživali v novi igri na ledu. Zares se je zgodba začela po tistem večeru, omenjenega leta 1948. Kot so leta vznesenosti po zmagoslavnem koncu vojne prispevala k zanesenjaštvu na mnogih področjih, tako je bilo tudi v jeseniškem hokejskem primeru.
Množice so pozneje v hladnih zimskih večerih uživale v dinamični igri ob prvi umetni ledeni ploskvi nekdanje jugoslovanske federacije, za katero so na Jesenicah poskrbeli leta 1954, slabi dve desetletji pozneje so tribune za 6000 obiskovalcev pokrili, danes je tu sodobna dvorana. Železarji, kot se je hokejistov zaradi povezanosti s osrednjo institucijo v mestu hitro prijel vzdevek, so dobili svoj prvi uradni navijaški klub v Begunjah, močno podporo so občutili med prebivalci celotne Zgornjesavke doline, v Škofji Loki, Tržiču, tudi v delavskem Zasavju ali pa na severnem Primorskem.
Klub se je v Jugoslaviji uradno veselil kar 23 šampionskih zvezdic, navijači štejejo še eno, ki so jim jo leta 1974 v Beogradu vzeli za zeleno mizo, Jesenice so postale prvi hokejski prvak v samostojni Sloveniji, nato pa so do današnjega dne osvojile skupaj ducat naslovov v novi državi in leta 2006 postale tudi prvo moštvo iz tujine, ki je nastopilo v odprtem avstrijskem prvenstvu. Izjemna priljubljenost kluba je spodbudila vlaganje, izobraževanje trenerjev na tujem, prihod v Podmežaklo cenjenih strokovnjakov iz tujine, največkrat iz češkoslovaškega ali nekdanjega sovjetskega prostora.
Anže Kopitar je po globalni prepoznavnosti številka ena med učenci jeseniške hokejske šole, a dolgo zgodovino zmag in izjemne priljubljenosti so pisale družine Smolej, Hiti, Jan, Jug, Tišlar, Žbontar, Razingar, Rodman, seznam reprezentantov z Albinom Felcem, Borisom Čebuljem, Viktorjem Ravnikom, Petrom Klemencem, Cvetom Pretnarjem, Edom Hafnerjem, Mustafo Bešićem, Andrejem Razingerjem, Dragom Mlinarcem, nazadnje Robertom Saboličem, Rokom Tičarjem in Žigo Jegličem je dolg. Vendar pri vseh uspešnih rodovih ni šlo le za zmage. Občinstvo se je zapisalo tistemu pristnemu, prvinskemu odnosu do športa. Zato je ta zgodba iz Podmežakle tako posebna in priljubljena.
Hitra igra s palicami in ploščkom z domovinsko pravico na mogočnih poledenelih kanadskih jezerih se je zasidrala v marsikatero hišo prebivalcev železarskih Jesenic, mesta s približno 15.000 prebivalci, ponosnega na svojo delavsko preteklost, zdaj skladno z zahtevami sodobne družbe razvojnega središča skrajnega severozahodnega dela Gorenjske, močno vpetega tudi v turistično prepoznavnost regije. To sooblikuje z bližnjo Kranjsko Goro, Gozdom - Martuljkom, zaselki pod mogočnim Triglavom, razkošnimi polji narcis pod Golico in ne nazadnje s prav to omenjeno karavanško goro, ki so ji svojo legendarno skladbo namenili Avsenikovi glasbeniki.
Izjemen derbi Gorenjcev in Ljubljančanov
Brez Avsenikov, zlasti njihovega nepozabnega člana Franca Koširja s trobento in kopico smešnih domislic, si vrsto let ni bilo mogoče predstavljati veselic ob odmevnih zmagah hokejistov v rdečih dresih, predvsem na odločilnih tekmah v boju za nazive državnih prvakov. In ko so takrat, tistega zimskega dne leta 1957, Jeseničani osvojili svojo prvo šampionsko lovoriko, je nato zlepa niso več izpustili iz rok. Kar petnajst zaporednih nazivov so nanizali, šele leta 1972 je to enkratno serijo v slovenskem vrhunskem športu prekinila Olimpija, nastalo je izjemno športno rivalstvo med mojstri palice in ploščka iz Podmežakle in Tivolija, ki se je pravzaprav, čeprav v povsem drugačnih vlogah in zdaj že z novonastalima kluboma, preneslo na današnje dni.
Jeseniški hokejski klub so v Podmežakli uradno ustanovili 6. januarja 1948, tako da je jubilejni rojstni dan oddaljen pravzaprav že dobrih deset mesecev, a za obujanje spominov s priložnostnim filmom so si pri Siju Acroniju, nasledniku nekdanje železarne kot tradicionalnega pokrovitelja hokeja, izbrali današnji večer.
Zgodba o palici in ploščku na Jesenicah pa je dolga, zapletena, neštetokrat je privabljala dobro voljo med prebivalce in tudi privržence moštva po vsej Sloveniji, a je hkrati visela na nitki preživetja. Pravzaprav kluba, ki mu bodo nocoj nazdravljali, ni že od pomladi 2012, takrat so ga preprosto požrli nakopičeni dolgovi, toda prav v Podmežakli, tem osrednjem stičišču športnega utripa železarskega mesta, so najprej nekdanji hokejisti obdržali hokej s svojim ljubiteljskim moštvom, nato je pozneje nastal novi klub. In tudi ta je na domači športni sceni pustil že prav lep pečat s tremi naslovi najboljšega v državi v štirih sezonah.
Železarji
Hokej pa so na Jesenicah domači zanesenjaki začeli igrati, ko je po Evropi že vihrala druga svetovna vojna, v zimi med letoma 1940 in 1941. Klub bi tako lahko ustanovili že prej, a kruta vojna se je z bojišč stare celine preselila še k nam, zato je bilo preživetje bolj pomembno kot nočno polivanje zmrznjenih površin, da bi lahko nato čez dan, po šoli ali »šihtu« v bližnji »fabr'ki« lahko uživali v novi igri na ledu. Zares se je zgodba začela po tistem večeru, omenjenega leta 1948. Kot so leta vznesenosti po zmagoslavnem koncu vojne prispevala k zanesenjaštvu na mnogih področjih, tako je bilo tudi v jeseniškem hokejskem primeru.
Množice so pozneje v hladnih zimskih večerih uživale v dinamični igri ob prvi umetni ledeni ploskvi nekdanje jugoslovanske federacije, za katero so na Jesenicah poskrbeli leta 1954, slabi dve desetletji pozneje so tribune za 6000 obiskovalcev pokrili, danes je tu sodobna dvorana. Železarji, kot se je hokejistov zaradi povezanosti s osrednjo institucijo v mestu hitro prijel vzdevek, so dobili svoj prvi uradni navijaški klub v Begunjah, močno podporo so občutili med prebivalci celotne Zgornjesavke doline, v Škofji Loki, Tržiču, tudi v delavskem Zasavju ali pa na severnem Primorskem.
Prvi slovenski prvaki
Klub se je v Jugoslaviji uradno veselil kar 23 šampionskih zvezdic, navijači štejejo še eno, ki so jim jo leta 1974 v Beogradu vzeli za zeleno mizo, Jesenice so postale prvi hokejski prvak v samostojni Sloveniji, nato pa so do današnjega dne osvojile skupaj ducat naslovov v novi državi in leta 2006 postale tudi prvo moštvo iz tujine, ki je nastopilo v odprtem avstrijskem prvenstvu. Izjemna priljubljenost kluba je spodbudila vlaganje, izobraževanje trenerjev na tujem, prihod v Podmežaklo cenjenih strokovnjakov iz tujine, največkrat iz češkoslovaškega ali nekdanjega sovjetskega prostora.
Anže Kopitar je po globalni prepoznavnosti številka ena med učenci jeseniške hokejske šole, a dolgo zgodovino zmag in izjemne priljubljenosti so pisale družine Smolej, Hiti, Jan, Jug, Tišlar, Žbontar, Razingar, Rodman, seznam reprezentantov z Albinom Felcem, Borisom Čebuljem, Viktorjem Ravnikom, Petrom Klemencem, Cvetom Pretnarjem, Edom Hafnerjem, Mustafo Bešićem, Andrejem Razingerjem, Dragom Mlinarcem, nazadnje Robertom Saboličem, Rokom Tičarjem in Žigo Jegličem je dolg. Vendar pri vseh uspešnih rodovih ni šlo le za zmage. Občinstvo se je zapisalo tistemu pristnemu, prvinskemu odnosu do športa. Zato je ta zgodba iz Podmežakle tako posebna in priljubljena.
