Kot da se je nekaj nepovrnljivo zlomilo

Britanska odločitev je prinesla ogromno samospraševanja, veliko razlogov je, zakaj je 52 odstotkov volivcev glasovalo za odhod iz EU. Kaj o tem pravijo umetniki na Otoku? Pri New York Timesu so peterico piscev in gledališčnikov vprašali, kako brexit spreminja njihov odnos do Britanije.

»Vedno sem se počutil outsiderja v Britaniji, večino profesionalnega življenja sem preživel na raznih koncih sveta. Izid je samo potrdil tisto, kar vem že dolgo – da Velika Britanija ni moja domovina,« je povedal Zia Haider Rahman, britanski pisec, rojen v Bangladešu, ki živi v Evropi in Združenih državah in je bil lani za svoj prvenec (In the Light of What We Know) nagrajen s prestižno, najstarejšo literarno nagrado James Tait Black Memorial Prize.

»V London sem se preselila pred leti, ima kozmopolitsko energijo, urbani spomin, kulturno odprtost, literarne tradicije, enakost spolov in svobodo izražanja – vse, česar v Istanbulu nisem mogla najti,« pravi turška pisateljica Elif Shafak, katere številni romani so prevedeni v slovenščino. »Precej potujem po Britaniji in Evropi, opazovala sem odmik od Evropske unije in Bruslja, tudi nezadovoljstvo s procesom globalizacije. Mnogi ljudje so danes prepričani, da bo istost prinesla varnost. Mučno je opazovati, kako hitro se je mogoče odreči kozmopolitizmu.«

V Britaniji živeča turška pisateljica Elif Shafak. Foto: Reuters

»Kot umetnik si vedno poskušam predstavljati, da imam nekaj občutka za kolektivno zavest – da imam neko idejo, četudi samo približno, o splošnem stanju duha,« pojasnjuje sodobni britanski dramatik Mike Bartlett; njegova drama King Charles III. je bila nominirana za gledališko nagrado tony. »In vendar me je glasovanje presenetilo, tako kot me je presenetilo, ko je bil pred časom za župana izvoljen Boris Johnson. To je bil trenutek, ko je rezultat, ki sem ga imel za nemogočega, postal stvarnost ... Izid mi je pokazal, v kakšni zmoti sem bil.«

Je že čas, da se umetniki izrečejo o brexitu; kako jih lahko navdihne zdajšnji zgodovinski trenutek; si je mogoče predstavljati kreativen odgovor na aktualno politično dogajanje? »Predstavljam si roman, ki vzame pod drobnogled družino, njeni člani se ne strinjajo o brexitu, prav tako ne njihovi prijatelji in kolegi, in ki pokaže, kako veliko razlogov je prispevalo k referendumskemu rezultatu,« pravi pisatelj Philip Pullman, avtor uspešne trilogije Njegova temna tvar (His Dark Materials). Niza vzroke: od Churchillove zgodnje zavrnitve tesnejšega povezovanja Otoka z Evropo v 50. letih prek vztrajne zlorabe izraza »Velika« v terminu Velika Britanija, čikaške ekonomske šole in svojske osebnosti Thatcherjeve, strukturnih pomanjkljivosti Laburistične stranke, izpraznjenja skupnosti po privatizaciji industrije, čudaškosti figur, kakršni sta Nigel Farage in Boris Johnson, do fundamentalne neprimernosti britanske »nepisane ustave« z modernim življenjem ...

Ksenofobija se ni zgodila čez noč, obstajala je dolgo, kot speči pojav, komentira Shafak. »Kadarkoli je kriza, resnična ali zgolj na ravni percepcije, in kadarkoli obstaja zgodovinski trenutek, ki jo sproži, takrat se lahko celo prijazni sosedje spremenijo v ksenofobe. Če bi pisala roman, bi si želela opisovati protagonista, ki je prehodil podobno pot, takšno radikalno preobrazbo. Namreč, kako se zgodi; kako prijazni, dobro misleči ljudje postanejo sovražni do tujcev?«

Medtem ko gledališčna direktorica Marianne Elliott, trenutno ena najuspešnejših na Otoku, govori o praktičnih učinkih brexita, posledicah za javno financiranje, Rahman navaja osebno izkušnjo: »Ta čas pomagam svoji prijateljici, ki bo rodila. Zaskrbljena je zaradi Britanije, v kakršni se bo rodil in odraščal njen otrok. Poskušal sem jo spodbuditi z besedami, zaradi katerih mi je zdaj zelo neprijetno: 'Ne bo tako slabo; otrok bo belopolt.' Želim si, da bi besede lahko vzel nazaj. Občutek imam, da veliko belcev v Britaniji ne prepozna več svoje države.« Nizal je primere verbalnih rasnih napadov, med drugim na triletnega otroka pred vrtcem, in sovraštva, ki so se po referendumu zelo povečali. Žrtve so praviloma tisti, ki se ne morejo odzvati.

Nekateri britanski umetniki so že povedali, da se sramujejo izida. Kakšni so odgovori teh, ki so jih za mnenje vprašali pri NYT? »Moj občutek je, da se je nekaj nepovrnljivo zlomilo, in še vedno čakam, da mi bo nekdo povedal, da je stvari pravzaprav mogoče popraviti. Da še ni prepozno. Ves čas pa vem, da se to ne more zgoditi,« je povzel Bartlett.

»Globoka žalost in zaskrbljenost,« je komentirala Shafak. »Nobenega dvoma ni, da Evropsko unijo pestijo strukturni problemi, toda namesto da bi slabosti popravili, so ljudje izbrali odhod. Skrbi me, da bo brexit dal zagon izolacionizmu širom po Evropi in drugod, imel bo daljnosežnejše posledice: več populizma, več šovinizma. Paradoksalno, umetnost pripovedovanja zgodb bo še pomembnejša, kot je bila.«

»Ko sem izvedel za referendumski rezultat, sem naredil nekaj zelo britanskega – pripravil sem si skodelico čaja. Potem sem se spomnil, da pravzaprav pijem kavo, in sem zlil čaj v odtok,« je povedal Rahman.

»Moje glavno občutenje je bila žalost – ne blaga vrsta jesenske melanholije, temveč globoko obžalovanje, jeza, občutek izgube,« razlaga Pullman. »Seveda je Evropska unija polna napak. Toda v svojem bistvu pomeni pristno upanje, upanje celine po dveh uničujočih vojnah, zavedanje, da se lahko odmaknemo od fanatizma totalitarnosti k sobivanju, ki koristi vsem ... Kadarkoli po našem vstopu, potrjenem na referendumu leta 1975, sem potoval v Evropo, sem se počutil kot doma. Lep občutek. Morda nisem znal jezika okolja, v katerem sem bival, a nekako sem se vseeno počutil doma. Tega v Združenih državah zame ni, kljub istemu jeziku. Seveda je moj odgovor malo naiven. Ni mi mar. Mislim, da upanje ni znamenje temperamenta ali čustev, temveč vrlina. Naša dolžnost je, da upamo.«