Tiskane izdaje
Da se ji zdi nenavadno, je ministrica za okolje v Delu komentirala še en požar v industrijskem objektu Ekosistemi na Dolenjskem. Iz vladne strani čakamo samo še namig, da se za požari morda skrivajo organizirani požigalski ekoteroristi.
Če se res, se skrivajo podobno dobro kot vlada. Zadušljivo, strupeno ozračje dela doline Krke, ki sta ga pred dnevi na pretresljivem posnetku zabeležila fotografa Manfred von Richthofen in Borut Peterlin, ni deležno intenzivnih obiskov centralne oblasti, kakor jih niso niti druga pogorišča. Foto priložnosti za vživljanje v skrbi prebivalcev bi bile precej drugačne od tistih, ki jih za druženje z »navadnimi ljudmi« rad izkoristi predsednik republike.
Zalog pri Novem mestu ni ravno kraj za druženje. Foto Jure Eržen/Delo
Zapisano naj se kar bere kot izraz jeze in moralnega ogorčenja. Besednjak nenavadnosti, ki se je uveljavil ob industrijskih nesrečah, je vrhunski moralni cinizem. Uveljavil se je že ob požaru na Vrhniki, njegov trik pa je dialektični preplet pričakovanega in izjemnega. V javnosti je figuro večkrat uporabil direktor Kemisa: nesreča je izjemna, saj naj bi storili vse, da se ne bi zgodila, hkrati pa tudi ni tako izjemna, saj se izjemni dogodki dogajajo tudi če storimo vse, da bi jih preprečili. Kakor letalske nesreče, je dodal.
Trik je v tem, da takšno pojasnilo lahko velja za pojav nesreč nasploh, njegov pomen pa se bistveno spremeni, ko se zgodi konkretna nesreča. V tem primeru postane nadvse cinično opravičilo, če se hočemo izogniti pravi analizi vzroka nesreče in odgovornosti zanjo. Vsaka nesreča ima namreč svoj vzrok, ki ga je v večini primerov mogoče spoznati in ga za prihodnje primere po možnosti izločiti. Pravilna primerjava z letalstvom bi v tem primeru bila začasna prizemljitev tipa letala, ki je doživelo nesrečo, dokler se ob razumnih naporih ne poskuša določiti njen vzrok.
Posledice požara v Kemisu še čistijo. Foto Leon Vidic/Delo
Maja je bil prvi požar v podjetju, ki se ukvarja s predelavo in skladiščenjem odpadkov. Nenavadno. Junija je gorelo v Ljutomeru. Nenavadno. Julija gori Ekosistem v Zalogu na Dolenjskem. Nenavadno je samo še to, da oblasti ni nerodno uporabljati besede nenavadno. V to letalo se ne bi vkrcal nihče več, a to je izbira, ki je sosedi številnih kavbojskih »eko« obratov žal nimajo. Na tem divjem zahodu državno okoljsko dovoljenje ni razlog za miren spanec.
Pa ne, da je vladala tišina. Že ob prvem požaru je strokovna in širša civilna javnost začrtala nekaj, pravzaprav očitnih, smeri ukrepov. Z varnostjo shranjevanja odpadkov očitno nekaj ni v redu, zato naj po Vrhniki vlada nemudoma odredi pregled dobre stotine takšnih objektov. Takoj naj preveri protokole požarne varnosti, ukrepanja po nesreči, obveščanja in zaščite zdravja. Dolgoročneje je treba spremeniti sistem podeljevanja okoljskih dovoljenj. Uničevalna doktrina, da je okolje administrativna ovira, je dokončno diskreditirana.
Ljutomer junija. Foto Jože Pojbič/Delo
Okoljska dovoljenja naj se ne podeljujejo kot bonbončki, kakor se je zadnjič jezno in slikovito izrazil eden od prizadetih prebivalcev; v sistemu, kjer onesnaževalec zasebnemu izvajalcu sam naroči in plača okoljsko študijo, na podlagi katere mu država izda dovoljenje, po nesreči odgovarja, da je bilo veljavno in izdano po predpisih, sprotne inšpekcije pa so katastrofalno podhranjene, človek ni bil daleč od resnice.
Umeščanje industrijskih objektov v prostor je treba popolnoma spremeniti in ga podrediti strokovnemu državnemu načrtu. Onesnaževalec naj plača: velikim podjetjem in lastnikom kapitala ne sme biti dopuščeno, da ostanejo čista, vso odgovornost pa prevalijo na povzročitelja, katerega ustanovitelji in lastniki so.
Živeti v okolju, kjer industrijske nesreče postanejo navadne, oblast in povzročitelji pa se čudijo njihovi nenavadnosti - to je v resnici nenavadno!
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
