Zahteve, ki jih znanstvene in univerzitetne politike v imenu spodbujanja njihove znanstvene »odličnosti« narekujejo znanstvenikom in univerzitetnim učiteljem, imajo paradoksne učinke. Znanstveniki zaradi njih – kot pravi profesorica astronomije Andreja Gomboc – znanosti sploh ne morejo več delati, zahteve jim jemljejo tisto, kar vrhunske znanstvene dosežke sploh omogoča: čas za razmišljanje.
Devetega decembra leta 2013 je bil v Guardianu objavljen prispevek Kako revije, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti. V njem Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman »obračuna« z najuglednejšimi znanstvenimi revijami. Argumenti so naslednji. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo financiranje znanstvenih projektov ter zaposlitve in napredovanja na univerzah. Vendar te revije ne objavljajo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg tega te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih raziskav. Pri tem si pomagajo s spornimi faktorji vpliva, ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne.
Vse to znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveniki, neizogibno škoduje. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom. Te objavljajo kakovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo, in te revije ne poznajo dragih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na citiranost. Odločanje o financiranju znanstvenih raziskav in o zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laboratorij tako ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodujejo znanstvenemu procesu, pozivata pa tudi druge znanstvenike, da storijo enako: »Znanost mora zrušiti tiranijo 'najuglednejših' revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.«
Schekmanova kritika je usmerjena v sam anglosaški institucionalni okvir znanosti in univerze, ki danes prevladuje v svetu. Ta znanstvenicam in znanstvenikom predpisuje, da morajo objavljati v »najuglednejših« indeksiranih znanstvenih revijah, sicer ne bodo dobili denarja za svoje znanstvene raziskave in se ne bodo mogli zaposliti na univerzah. Predpostavka takega okvirja in njeni učinki so uničujoči: tako kot znanstvenice in znanstveniki niso vredni »nič«, če ne objavljajo v teh revijah, tudi z znanstvenimi dognanji ni »nič«, če ne ugledajo »luči sveta« v njih. Velike založniške korporacije tako oblikujejo poklicne usode znanstvenic in znanstvenikov ter z vsiljevanjem svojega poslovnega modela odločajo o tem, katera in kakšna znanstvena dognanja bodo objavljena. Znanstvenice in znanstveniki ter njihova objavljena spoznanja so v tem okviru »zgolj« tržno blago.
To absurdno obliko poblagovljenja znanosti je treba razumeti kot eno od zadnjih stopenj v razvoju novoveške znanosti, ki je vse od svojega začetka v 16. stoletju tako ali drugače v službi kapitalističnega načina proizvodnje. Francis Bacon, oče novoveške znanosti, je bil prepričan, da se je prisile narave mogoče osvoboditi le tako, da si jo podredimo z znanostjo. Novoveška znanost je tako postala »zgolj« orodje gospostva nad naravo. Ker pa je tudi človek narava, je novoveška znanost postala orodje gospostva tudi nad njim. To orodje gospostva je postalo gonilna sila buržoazije. Leta 1848 sta Karl Marx in Friedrich Engels v Komunističnem manifestu že lahko zapisala: »Buržoazija je snela svetniško gloriolo vsem doslej častivrednim opravilom, na katera je človek doslej gledal s svetim strahom. Zdravnika, jurista, duhovnika, poeta, znanstvenika je pretvorila v svoje plačane mezdne delavce.«
Pred nekaj leti je bil v Sloveniji na obisku zaslužni profesor fiziologije na Univerzi v Oxfordu Denis Noble, velik nasprotnik genskega determinizma v biologiji. Genski determinizem zagovarja prepričanje, da živ organizem v svojem delovanju le »trpno« izvršuje »program«, zapisan v genih. Nekateri biologi so celo trdili, »da družba in posamezniki ne obstajajo, obstaja le boj med sebičnimi geni za prevlado v biološki juhi življenja«. Ideja sebičnega gena, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja utemeljil britanski evolucijski biolog Richard Dawkins, je imela »zelo velik vpliv, saj se je dobro ujela s političnimi razmerami v svetu – političnim konservativizmom in novoklasično liberalno ekonomsko teorijo«. Noblovo svarilo je upravičeno: z genskim determinizmom in idejo sebičnega gena je res mogoče opravičevati neoliberalizem ali celo dokazovati, da je tako stanje v družbi »naravno« in da zato zanj – »ni alternative«.
Noble je ideološkost genskega determinizma občutil na svoji koži: »Če bi v tistem času predlagal raziskavo, s katero bi poskusil dokazati epigenetski prenos pridobljenih lastnosti ali raziskati dvosmerno komunikacijo med organizmom in genomom [oboje nasprotuje dogmi molekularne biologije, da je za lastnosti organizma pomemben samo genom], mi raziskave ne bi odobrila nobena znanstvena komisija. Prav tako s temi idejami ne bi mogel računati na znanstvene objave.« Trčil je ob institucionalni okvir znanosti (znanstvene in habilitacijske komisije, objavljanje v znanstvenih revijah…), ki je vedno ideološki – določa namreč, kaj naj bi znanost bila in kdo je »vreden«, da se z njo ukvarja. Tudi znanost ima »svojo modo in prevladujočo ideologijo«. Ta prevladujoča ideologija ni nekaj samoniklega, ampak se napaja v ideologiji neoliberalne ekonomije. Noble je jasen: »Projekt človeškega genoma je prodajal prav njegov domnevno neskončen komercialni potencial. Ideja, da je mogoče odkriti gen za vsako bolezen, motnjo in nadarjenost, je bila zelo vabljiva in hkrati dovolj preprosta, da so jo lahko dojeli tudi poslovneži in finančni vlagatelji, ki so računali na prihodnja dobičkonosna zdravila ali gensko spremenjene rastline. Vendar so bila pričakovanja strahotno pretirana.«
Znanstvenice in znanstveniki pa niso samo nemočne žrtve »trgovskega ukaza«, marsikdo od njih je »trgovski ukaz« že tudi ponotranjil in opravičil. Želja po hitrih, »spektakularnih«, uporabnih rezultatih je morda prevelika skušnjava, ki na svoj način »slabi« tudi zahtevno teoretsko raziskovanje. Prav zadnje pa nas vrača k problemu »najuglednejših« znanstvenih revij. Njihova »ideološka« uredniška politika je predvsem objavljanje člankov, ki vsebujejo »pozitivni« rezultat. Po tej ideologiji je vsak članek končen. Njegova objava je nekakšen certifikat. Toda eden od uveljavljenih znanstvenikov je v spletnem besedilu Sedem največjih problemov znanosti po mnenju 270 znanstvenikov zapisal: »Znanost ne deluje na tak način. Znanost je proces in resnica je vedno začasna. Znanost bi se zato morala izviti iz primeža 'končnosti' objavljanja.« Za nekaj podobnega se je v filozofiji zavzemal nemški filozof Karl Jaspers. Filozofijo je skušal spremeniti v filozofiranje. Iskal je takšne načine sporočanja filozofskih »rezultatov«, da bi ti izgubili naravo rezultata. Znanstveniki so zato prepričani, da bi morali objavljati tudi »negativna« dognanja, torej taka, ki jim ni uspelo potrditi hipotez, na nekaterih odprtih spletnih naslovih pa že objavljajo tudi znanstvene raziskave v »živo«, torej v procesu.
Največji problem pa je plačljiv, torej zaprt dostop do raziskav, objavljenih v »najuglednejših« znanstvenih revijah. Znanost zdaj ni dostopna niti vsem znanstvenikom. Po najbolj radikalnih stališčih v akademski skupnosti bi morali ves sistem »najuglednejših« revij ukiniti in znanstvena dognanja v celoti preseliti na spletne strani s popolnoma prostim, neplačljivim dostopom. Ta koncept pa vodi k še bolj drznim rešitvam: znanost bi morala poiskati tak jezik, ki bi bil razumljiv vsem ljudem. Šele tedaj bi znanost postala resnično javna dobrina. Zato pa bi bilo treba spremeniti njen nedemokratični institucionalni okvir.
V Delu je v Sobotni prilogi 2. decembra lani izšel pogovor z rektorjem moskovske Državne univerze Lomonosova in predsednikom zveze rektorjev ruskih univerz Viktorjem A. Sadovničijem. V njem je med drugim zagovarjal prav to: »Naj povem, da se ne strinjam povsem z anglosaškim načinom vrednotenja univerz. […] Univerze ne predstavljajo zgolj izdani članki, citiranje anglosaških revij ali indeks Hirsch, ki meri znanstveni učinek neke publikacije. Univerza je namreč tudi center kulture, center duhovnega življenja države in regije, njena naloga pa je služiti družbi.« Spremembo nedemokratičnega institucionalnega okvirja znanosti je, kot je bilo navedeno prej, zagovarjal tudi Nobelov nagrajenec Randy Schekman: tudi on je bil prepričan, da je dobra znanost le tista, ki pomaga ustvarjati boljšo, bolj človeško družbo – družbo, ki ne bo več temeljila na »baconovskem« gospostvu nad človekom in naravo.
TOMAŽ SAJOVIC
