Tiskane izdaje
Pri svojem delu že skoraj štiri desetletja srečujem bolnike s težkimi kroničnimi boleznimi možganov; mnoge - ne vse - so povezane z bremenom starosti; večina le z omejeno možnostjo (o)zdravljenja; vse pa s stigmo in bolečino neusmiljenega razpada misli, čustev, gibanja in končne nepokretnosti, pozabe in osamljenosti.
V nekem smislu so si bila vsa srečanja z bolnki v teh letih podobna, zlasti v začetnih stadijih bolezni, ko je še veliko prostora za upanje in optimizem; ko pa se možganska bolezen z leti in desetletji razvija, ko je upanja vse manj, trpljenja pa vse več, pa vsako srečanje postaja neponovljivo in edinstveno. Kot je - sicer v drugem kontekstu - zapisal v svojem velikem delu Tolstoj:»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.«
A troje me je v zadnjih letih in mesecih posebej vznemirilo:
- nenavadna, že skoraj okrutna neobčutljivost sistema za usodo in trpljenje teh bolnikov (npr. nevarno dolge čakalne dobe);
- navidezen? mir kratkega ‘obvestila', ki sem ga v zadnjem letu ali dveh slišal od treh bolnikov: »Veste, razmišljam o odhodu v Švico« (država, kjer nudijo strokovno pomoč pri samomoru). Je bilo to samo obvestilo? Klic na pomoč? Prošnja? Zdravniku? Družbi? Etičnim komisijam? Zakonodajalcu?
- da - po rezultatih kratke in neformalne ankete - okoli dve tretjini bolnikov v mojih ambulantah vsaj enkrat poskuša tudi alternativno obravnavo.
O čakalnih dobah je bilo že veliko govora; o metafori »Švice«, pomoči pri samomoru, evtanaziji nas v Sloveniji, upam, odprt in strpen pogovor še čaka. Naj tokrat zapišem nekaj misli o »alternativnih« zdravljenjih. Tudi o tem je v zadnjem času bilo kar nekaj izrečenega in zapisanega. Zdravniki vodilnih bolnišnic - vključno z avtorjem tega zapisa - smo enotno zavrnili oblike alternativnih zdravljenj, ki bolnika materialno in psihološko izkoriščajo ali ki predpisujejo ukinitev standardnega z dokazi podprtega medicinskega zdravljenja.
Da je - vsaj glede preživetja pri nekaterih boleznih - medicinsko zdravljenje neprimerljivo bolj uspešno od alternativnega, je večini, ki živimo v prosvetljenih časih in družbah, razumljivo in tudi intuitivno sprejemljivo. Pred tremi tedni pa je prišel tudi pomemben »znanstveni dokaz«. Johnson s kolegi je v odlični reviji Journal of the National Cancer Institute predstavil rezultate raziskave, v kateri so primerjali preživetje dveh skupin bolnikov z rakom dojke, prostate, pljuč in črevesja: prva skupina se je odločila za standardno medicinsko zdravljenje (kemoterapija, kirurški poseg, obsevanje), druga pa je tako obravnavo zavrnila in se odločila za različne vrste alternativnih zdravljenj. Rezultati so dramatični in jih poenostavljeno lahko povzamemo - izbor alternativne terapije podvoji možnost smrti (pri bolnicah z rakom dojke 5x večje tveganje za smrt, pri bolnikih z rakom črevesja 4x, pri bolnikih z rakom pljuč 2x. Pri bolnikih z rakom prostate med dvema skupinama ni bilo razlik). Zgodba o večji učinkovitosti sprejetih medicinskih zdravljenj torej dobiva konec, zadovoljiv tudi za tiste nejeverne Tomaže, ki prisegajo zgolj na rezultate preverljivo zasnovanih znanstvenih raziskav.
Pa vendar - to ni cela in zaključena zgodba (ne samo zaradi zanimivega rezultata, ko med bolniki z rakom prostate razlik ni bilo). Privlačnost alternativnega zdravljenja ostaja in bo ostala - na žalost tudi tistega, ki je po svoji naravi moralno zavrženo in verjetno kriminalno (materialno izkoriščanje stiske hudo bolnega ali umirajočega); ali tistega, ki je v svojem neznanju nevarno, ker bolniku ukinja standardno zdravljenje.
Pravzaprav bi se - namesto brezglavega, čeprav dostikrat upravičenega odpora do alternativnih zdravljenj - sodobna medicina in družba od alternative lahko naučili nekaj pomembnih resnic:
- upanje in čustva v človekovem življenju ali trpljenju ugašajo zadnja. Človeška beseda in stisk roke bodo za bolnika v takih trenutkih bolj prepričljiva in bolj mu bosta pomagala kot citiranje rezultatov metodološko odlično zasnovanih študij;
- pri boleznih nekaterih organskih sistemov je to posebej očitno. Če je pri zlomu kosti prijazna beseda čisto dobrodošla, pa sama po sebi ne bo ravno zacelila kosti. Pri boleznih možganov (bodisi, da jih uvrstimo med psihiatrične ali nevrološke), pri sistemskih boleznih imunskega sistema ali hudih bolečinah pa so beseda, prepričevanje, dotik, objektivno lahko pomemben in uspešen del terapevtskega pristopa. Znanost danes tudi razume in dobro razloži, kaj se dogaja v možganih, da zaužitev kapsule, vstavitev elektrode, dotik ali zgolj beseda vplivajo na iste dele možganov ali na iste kemične prenašalce in lahko povzročijo enak učinek.
- po pravilu si izvajalci alternativnih pristopov vzamejo dovolj časa za individualno, zgolj temu bolniku namenjeno obravnavo. S poudarkom na človeku, ne na obolelem organu.
Sam vzpodujam bolnike, da mi spregovorijo o svojih namenih ali izkušnjah z alternativno medicino. Zavedam se, da je v ozadju takih zdravljenj dostikrat zgolj pohlep po zaslužku na račun človeške tragedije ali temačno, nevarno neznanje, ki lahko bolniku škodi; takrat imam priložnost intervenirati in bolnika ali njegove svojce osvestiti. Zavedam pa se tudi, da alternativa ponuja bolnikom marsikaj, kar je dobrega in kar bi - z ustreznim »ideološkim« pomikom in boljšo organizacijo - lahko ponudila tudi konvencionalna medicina. Osredotočenje na bolnikovo življenje, doživljanje in osebnost. Razumevanje in sprejemanje tistih neškodljivih oblik zdravljenja, ki jih bolnik v svoji stiski želi poskusiti. Kontrolirana uporaba učinka placeba tudi pri terapiji (kar, zanimivo, zdravniki počnemo že tisočletja). Predvsem pa več časa za srečanje med zdravnikom in bolnikom.
Ekonomija sodobne medicine in merjenje kazalcev učinkovitosti verjetno tovrstnemu razmišljanju tu in zdaj niso naklonjeni. Sedem minut srečanja med bolnikom in družinskim zdravnikom se ekonomsko izteče, osma minuta pomeni izgubo ... A že jutri bo drugače. Ne samo zato, ker - kot je bolj uspešno spoznala alternativna medicina - upanje in čustva v človekovem življenju ali trpljenju ugašajo zadnja. Tudi zato, ker so metode, ki jih uporablja (in včasih izprijeno zlorablja) po svoji naravi za družbo veliko bolj poceni, za bolnika pa vabljivo prijazne.
***
Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Sabina Senčar, ginekologinja
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
