Eni temu pravijo samopreživetveni nagon, drugi volja do življenja, tretji pa bi dogajanje okoli 27-letnega Ožbeja Poročnika opisali kot čudež. Kar koli že je, najbolj pomembno je to, da je danes Ožbej zdrav in poln življenja. Čeprav je minilo le dobro leto od hude nesreče, po kateri je bil kar petnajstkrat operiran.
Z glavo navzdol
Zgodilo se je 20. avgusta lani. Pod 2532 metrov visoko Rjavino, ki se dviga med alpskima dolinama Kotom in Krmo, se je v severni steni, v plezalni smeri, pripetila huda gorniška nesreča navezi alpinista Nejca Štumbergerja in pripravnika za alpinista Ožbeja Poročnika, oba sta bila člana alpinističnega odseka (AO) pri Akademskem planinskem društvu Kozjak Maribor. Prvi član naveze je umrl na kraju nesreče, Ožbej je čudežno preživel.
»Odneslo naju je sto metrov nižje. Saj nihče ne ve točno. Okoliščin nesreče se ne spomnim. Imela pa sva ogromno smolo. Padla sva. Moj nahrbtnik je končal 500 metrov nižje, prav tako čelada. Našla sta naju dva, ki sta plezala za nama. Nihče ne ve, kako dolgo sva visela na vrvi, ki me je rešila. Vem le to, da sem lep čas visel z glavo navzdol, kar ni bilo dobro. Moj soplezalec žal ni preživel. Mene pa so takoj zatem pripeljali v jeseniško bolnišnico,« začne pogovor za Nedeljske novice Ožbej.
Bil je že odpisan
Sprva so menili, tako Ožbej, da je tudi on mrtev, a so na srečo opazili, da še kaže nekaj znakov življenja, in so ga začeli oživljati. Prvo noč je preživel na Gorenjskem, sledila je selitev v UKC Ljubljana. Poškodbe so bile res hude. Od glave do pet je bil polomljen – vključno z medenico in stegnenicama, poškodovani so bili trtica ter notranji organi. Leva roka je bila tako poškodovana, da so mu jo sprva želeli celo amputirati, a so si na srečo premislili.
»Ker sem bil nekadilec in tudi vrhunski športnik, so bila pljuča tako razširjena, da sem lahko prestal toliko operacij,« nadaljuje Ožbej, ki je bil sprva dva meseca v umetni komi. Na dan je dobival po 40 tablet. V tem času je izvedel, da soplezalca Nejca ni več. Zavedel se je boleče resnice, spoznanje pa je prišlo za njim. Tudi zato je sedem mesecev spal le po uro ali dve. »Ko sem zapustil UKC Ljubljana, sem bil sedem mesecev po raznih ustanovah, počutil sem se, kot bi bil v kletki zaprt. Zato mi je bilo jasno, da moram nekaj narediti iz sebe. Po nesreči sem imel 40 kilogramov, izgubil sem sprednje zobe, bil sem na tleh, ko sem spoznal, da je človek samo lupina. Bistveno je, kaj je v njem.«
Medicinski čudež
Ko je iz UKC Ljubljana prišel na rehabilitacijo na URI Soča, ni mogel vstati z vozička (ko se je lahko vozil, se je poganjal le z desno stranjo, leva je bila preveč prizadeta), kaj šele, da bi tam dlje sedel. Po treh tednih je bilo že drugače. »Na tem mestu velika zahvala URI Soča in fizioterapevtki Veroniki, ki je tako predano skrbela zame. Brez nje mi ne bi uspelo. Bila je tudi moja psihologinja,« Ožbej ne pozabi ljudi, ki so mu pomagali. »Imel sem srečo, da me je v UKC Ljubljana operiral zdravnik Matej Kastelec, ki je izvrstno opravil delo,« naš sogovornik spomni še na zdravnika, ki ga je po taki nesreči spet sestavil skupaj. Seveda ni pozabil gorskih reševalcev, ki so mu prišli na pomoč. »Verjetno sem res medicinski čudež. V pol leta sem od nepokretnega Ožbeja na vozičku prišel na nogah. Čaka me še precej rehabilitacije, vendar je najhuje že za mano.«
Po nesreči je o svojih poškodbah in rehabilitaciji veliko pisal na facebooku. »Pa ne zato, da bi bil narcisoid. Bolj zato, ker sem bil tako navdušen nad napredkom po stanju, v katerem sem bil,« pojasni, zakaj je okrevanje tako pogosto delil s svetom. Ožbej se zaveda, da ima srečo, ker mu ves čas v življenju stoji družina. Tako je bilo, ko je bil še namiznoteniški igralec, tako je zdaj, ko se zanesljivo vrača v stare tirnice. »Starši in sestra so vedno z mano. Zdaj ni lahko, bolniška ni velika, sem pa zaposlen kot poslovodja v enem od podjetij. Zato pravim: cenite svoje starše, dokler jih še imate,« pove in da hkrati jasno vedeti, da mu je bližina družine in prijateljev nadvse pomagala.
Nazaj v namizni tenis
Ožbej je bil tudi pred nesrečo uspešen igralec namiznega tenisa, še danes je član Namiznoteniškega kluba Fužinar. Namizni tenis je zdaj del rehabilitacije v Novem mestu, kjer živi njegova najboljša prijateljica Manca Fajmut. V NTK Krka je sparing partner mladim igralkam in igralcem. V svoje vrste ga je povabila tudi paranamiznoteniška reprezentanca, ki deluje v sklopu Zveze za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite. Ožbeja je nagovoril trener Darko Kojadinovič. Sprva je pomočnik trenerja, pomagal je tudi na domačem evropskem prvenstvu v paranamiznem tenisu, ki je potekalo v Laškem. »Rad bi igral. Zaradi vseh težav čakam še klasifikacijo,« Ožbej napove, da ga morajo še uvrstiti in potrditi v njemu primeren razred športa invalidov, potem pa ne bo več ovir zanj. V minulih dneh je s svojo inspirativno zgodbo seznanil tudi mlade svetovne upe namiznega tenisa, ki so pod taktirko izvrstne trenerke Polone Čehovin vadili na Otočcu.
V gore ga spet vleče. Pa saj to je tako, kot bi imel nesrečo z avtom. Po navadi spet voziš. Tudi Ožbeja je odpeljalo nazaj. Do danes je po nesreči preplezal tri alpinistične smeri, bil je na desetih dvatisočakih. »S prijateljem sva začela z manjšim hribom, visokim 200 metrov, potem pa vse tja do Pece. Računala sva, da nama bo vzelo tri do štiri ure, a sva bila na vrhu v uri in pol,« se je Ožbej iskreno razveselil vrnitve tja, kjer se izvrstno počuti. »Ne izgubljajte časa z nepomembnimi stvarmi, jamranje je pa za šibke,« nam za konec še svetuje Ožbej.
