Tiskane izdaje
Pa vendar si želi Kitajska na vse mogoče načine izzvati ameriško ljubosumje, če v geopolitičnem besednjaku sploh obstaja ta pojem, najboljši partner, s katerim lahko to doseže, pa je zagotovo Rusija.
Kitajska in Rusija bosta imeli septembra vojaške vaje v Južnem kitajskem morju, in naj je kitajsko obrambno ministrstvo v četrtek še tako ponavljalo sloviti stavek iz cenenih filmov o ljubosumju, češ, »ni to, kar misliš«, oziroma »vaje niso usmerjene proti nobeni od tretjih strani«, je očitno, da je že napoved skupnih pomorskih manevrov jasno sporočilo vsem državam, ki so hotele azijski sili stopiti na rep in jo prisiliti k enakopravni razdelitvi strateško pomembnega morja.
Pripravljenost
Predstavnik za tisk kitajskega obrambnega ministrstva Yang Yujun ni natančno povedal, v katerem delu morja bodo potekale vaje, pa tudi ne, katere enote bodo v njih sodelovale, je pa poudaril, da bo cilj manevrov, ki so jih poimenovali Skupno morje 2016, krepitev vsesplošnega strateškega partnerstva med dvema silama, ki sta poleg tega stalni članici varnostnega sveta ZN in imata pravico veta.
Rusko stališče do vprašanja prevlade nad Južnim kitajskim morjem je pojasnjeno že s samo udeležbo na teh vojaških vajah, dejstvo pa je, da se zdaleč ni tako enopomensko, kot bi si to želeli v Pekingu. Zunanji minister Sergej Lavrov je aprila izjavil, da je vsak poskus internacionalizacije problema kontraproduktiven, za kar mu je bilo kitajsko vodstvo odkrito hvaležno. A ko je sodišče v Haagu 12. julija objavilo svoje mnenje, se ruski zunanji minister o njem ni izjasnil. Predstavnica ruskega zunanjega ministrstva za tisk Marija Zaharova je šele dva dni pozneje na tiskovni konferenci izrecno poudarila, da se Rusija v ozemeljskem sporu okoli Južnega kitajskega morja ne želi postaviti ob nobeno od strani. Ko je nato kar dvakrat omenila konvencijo ZN o pomorskem pravu in dodala, da je treba spoštovati vanjo vpisana pravila, pa se je celo zdelo, da si želi Rusija zagotoviti distanco, s katere bo lahko še naprej razvijala tesne odnose s tistimi državami tega območja, s katerimi je Kitajska v sporu.
Prav zato je za vodstvo v Pekingu še toliko pomembneje, da bo skupaj z ruskimi enotami razburkalo valove in zrak sredi napetosti, za katero krivijo Američane.
Investicijska partnerica
Letos poleti bo začel veljati sporazum o svobodni trgovini, ki je bil podpisan med Evroazijsko gospodarsko zvezo (ki jo je skupaj zbrala Rusija) in Vietnamom, državna ruska korporacija Rosatom pa gradi jedrski reaktor za to državo, pri čemer je že vrgla oko tudi na Kambodžo, Laos, Indonezijo, Burmo in Tajsko. Rosneft je po drugi strani sredi študije o skupnih naložbah v naftno rafinerijo v Indoneziji, s katero bi se odprl nov trg za rusko nafto. Projekt naj bi bil vreden 14 milijard dolarjev.
Zato Rusija, ko gre za ozemeljski spor, ne bo podprla nobene od strani. Celo če zanemarimo zgodovinske vezi (ni kdove kako dolgo tega, kar se je končala vojna med Vietnamom in Kambodžo, v kateri je bila Moskva z orožjem in financami zaveznica Hanoja), Rusiji tudi njena strategija, zazrta v prihodnost, ne dopušča tega, da bi se preveč posvetila obrambi kitajskih interesov.
Zanimivo bo tudi opazovati, katero orožje bo sodelovalo na vojaških vajah Skupno morje. Za zdaj se ve, da bo šlo za kombinacijo bojnih letal in ladij, bo pa povsem absurdno, če se bo na skupnih manevrih pojavil kateri od lovcev, ki jih je Kitajska prekopirala od Rusije.
Vseobsegajoči triki
Vseobsegajoče strateško partnerstvo med dvema silama je v resnici polno vseobsegajočih trikov, med katerimi je najbolj kočljiv prav tisti, iz katerega so nastala kitajska bojna letala iz serije J-11 in J-15. To so namreč letala, ki lahko preletijo velike razdalje, in prav nanja se kitajska Narodnoosvobodilna vojska opira v zapleteni mreži militarizacije Južnega kitajskega morja.
Kitajski J-11 je bil izpeljan iz ruskega lovca suhoj-27, J-15 pa po prototipu su-33, ki so ga kupili od Ukrajine, potem ko Rusija leta 2006 Kitajski ni hotela prodati dveh tovrstnih letal. Tako kot se to dogaja v večini tehnoloških izposoj, je tudi v tem primeru težko trditi, da je azijska sila popolnoma prekopirala ruska letala. Bolj pošteno bi bilo reči, da so bili ruski modeli močan navdih za kitajska letala.
Kitajski mediji so šele prejšnji teden priznali, da je eno od letal J-15, katerih oporišče je prva kitajska letalonosilka Liaoning, aprila letos strmoglavilo. Letalu je med vajo odpovedal sistem za pristajanje. Pilot se je katapultiral, a je nato umrl zaradi posledic poškodb, ki jih je dobil med padcem na zemljo. Zdaj potekajo podrobne analize številnih tehnoloških problemov, ki spremljajo to vrsto letal. Bodo kitajski inženirji zaprosili za pomoč Ruse? In, kar še toliko bolj zanimivo, bodo to pomoč dobili in z njo veselo pomahali pred nosom Američanov, ki še vedno ohranjajo embargo na izvoz orožja azijski sili? Ali pa se bodo temi vojaških letal v navzočnosti Rusov elegantno izognili? Najpomembneje je, da ostane sporočilo ljubosumnim tekmecem preprosto in jasno.
