Odlično z manj odličnim zmagovalcem

S kakovostjo filmov je letošnja Mostra močno prekosila Cannes in tudi zvezdnikov, ki so se sprehodili po rdeči preprogi na Lidu, je bilo v obilju. Žirija je imela zelo težko delo. Odločila se je zlatega leva podeliti filmu The Shape of Water (Oblika vode) režiserja Guillerma del Tora.

Mehiški avtor Guillermo del Toro, ki že leta živi v Hollywoodu, je vnaprej veljal za favorita zaradi nekaterih dosedanjih filmov, ki jih je režiral in zanje napisal scenarij (Škrlatni vrh, Favnov labirint, Ognjeni obroč ...). The Shape of Water ni med njegovimi najboljšimi deli in niti ne med najboljšimi na 74. Mostri, tako da je izbira žirije, ki ji je predsedovala ameriška igralka Annette Bening, presenetljiva. Gre za fantazijsko pravljico, v kateri se nema čistilka v ameriškem tajnem vladnem laboratoriju (Sally Hawkins) zaljubi v pošast, najdeno globoko v Amazoniji in zaprto v vodnem zbiralniku. Pošast si lastijo tudi ruski vohuni. Film je nekakšna retrogrozljivka z ikonografijo, prevzeto iz starih hollywoodskih filmov B-produkcije, kot je Pošast iz črne lagune Jacka Arnolda iz leta 1954. Predvsem pa film ni izviren, temveč je različica starega sovjetskega filma iz leta 1962 Človek amfibija, ki sta ga Vladimir Čobotarjov in Genadij Kazanski režirala po romanu Aleksandra Belajeva. Film prenaša ozračje hladne vojne iz šestdesetih let.

Izžvižgali le enega

Na Mostri so bili prikazani izvirnejši in tudi boljši filmi, ne nazadnje temu v prid govori podatek, da je edini film, ki so ga letos izžvižgali, Mother! (Mati!) Darrena Aronofskyja, pa še ta je imel prav toliko oboževalcev kot nasprotnikov.

Veliko nagrado žirije je dobila družinska tragedija Fokstrtot (Foxtrot) izraelskega režiserja Samuela Maoza. Fokstrot obravnava obvezno služenje vojaškega roka v Izraelu, državi, ki je nekako ves čas v vojni pripravljenosti. Sama pripoved se vrti okrog očeta in mame v Tel Avivu, ki jima vojaka potrkata na vrata in ju obvestita, da je njun sin častno umrl v akciji.

Debitant najboljši režiser

Srebrnega leva za režijo je prejel Francoz Xavier Legrand za družinsko dramo o ločitvi Jusqu'à la garde (Skrbništvo), za katero je napisal tudi scenarij in v njem igra. Ta film so razglasili tudi za najboljše debitantsko delo. V njem sin na sodišču obtoži očeta (izvrstni Denis Ménochet) za težko družinsko nasilje, oče poskuša storiti vse, da bi se lahko vrnil k družini, ki ga izloči, nakopičena bes in obup pa ga pripeljeta do tega, da vzame v roke lovsko puško.

Prav tako dober film je Hannah s podobno tematiko, ki ga je režiral italijanski filmar z naslovom v Los Angelesu Andrea Pallaoro. Odlična Charlotte Rampling, ki nastopa v glavni vlogi, je za igro prejela nagrado, pokal volpi. Ona, čistilka v prestižni pariški vili, prav tolikšna bes in obup kot pri očetu v prej omenjenem filmu poskuša ozdraviti z obiskovanjem tečaja igre, potem ko je njen mož končal v zaporu. Tudi njej je tako kot Legrandovemu liku, ki ni smel na rojstnodnevno proslavo svoje hčerke, prepovedano obiskati vnuka za rojstni dan. Največja konkurenca Ramplingovi za nagrado je bila Frances McDormand v odličnem filmu Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Trije jumbo plakati zunaj Ebbinga, Missouri). Ta film, ki je veljal za enega glavnih favoritov za zlatega leva, je na koncu dobil nagrado za scenarij, ki ga je napisal Martin McDonagh. Ta je film tudi režiral.

Za najboljšega igralca so razglasili Palestinca Kamela El Baša za vlogo v L'insulte (Žalitev) libanonskega scenarista in režiserja Ziada Doueirija, v katerem sta libanonski kristjan in palestinski begunec skozi sodni proces, ki se spremeni v medijski cirkus, prisiljena znova razmisliti o svojih predsodkih drug do drugega. Dogajanje je umeščeno v Bejrut, kjer ves čas tli nasprotje med libanonskimi kristjani in palestinskimi muslimani.