Po drami v severnem peklu je Degenkolb »kralj sveta«
Na kockah po poteh Pariz-Roubaixa je John Degenkolb v solzah slavil, v ospredju je bil tudi Roglič, Porte pa v bolnišnici.
Odpri galerijo
Najtežje etape Toura prinesejo tudi najboljše zgodbe, glavni junak minulega konca tedna je zagotovo postal John Degenkolb. Foto: AFP
Kolesarji so s strahom in nelagodjem pričakovali deveto etapo Toura, v kateri jih je čakalo 15 odsekov kock, ki spomladi krojijo razplet tudi na spomladanskem »severnem peklu« Pariz - Roubaixa. Velika zmaga je pri Johnu Degenkolbu vzbudila toliko spominov in čustev, da se je v cilju le prepustil solzam sreče, Richie Porte pa solzam žalosti, saj je nedeljsko etapo in letošnji Tour že po desetih kilometrih končal z zlomljeno ključnico.
Če smo v soboto na dan padca Bastilije spremljali pravo uspavanko, ki se je končala z zmago Dylana Groenewegna, je nedeljska etapa ponudila prav vse, kar kolesarstvo lahko ponudi. Začelo se je s šokom za ekipo BMC, ko je v navidez nedolžnem padcu na tleh pristal Richie Porte in ko se je z bolečo grimaso na obrazu prijel za ključnico, je bilo jasno, da so se njegove sanje o zmagi na Touru še drugo leto zapored razblinile v deveti etapi, tako kot lani tudi letos z grdo poškodbo.
»Ko izgubiš prijatelja in sotekmovalca, je težko sploh najti motivacijo, da bi nadaljeval dirko. Še zjutraj mi je Richie dejal, da si želi le še preživeti to etapo, potem pa bo v hribih pokazal svojo moč, počutil se je res dobro. Tako mi je žal zanj, res ne vem, s čim si je to zaslužil. Seveda je velik udarec tudi za ekipo, morali bomo prilagoditi svoje cilje, veliko raje bi vsak dan garal na čelu glavnine zanj,« je bil v cilju obupan tudi njegov sotekmovalec Stefan Küng, ki je v prvem tednu dobro skrbel za to, da Porte ni zašel v težave, včerajšnjega padca pa ni uspel preprečiti.
Prvi kandidat za rumeno majico je tako odpadel, še preden se je pekel na kockah sploh začel, že prvi odsek pa je razbil glavnino. Veliko smole je imel Romain Bardet, ki je kar petkrat zamenjal kolo zaradi počenih zračnic, vsakič je s težavami nekako le ujel glavnino in na koncu izgubil le deset sekund. Smolo je imel tudi Mikel Landa, ki se je vozil zelo dobro, a je zadel v luknjo na cesti in grdo padel, vseeno pa so ga pomočniki v Movistaru uspeli pripeljati do cilja v skupini, kjer je bil tudi Bardet. Španci so delovali zelo dobro, Nairo Quintana se je kot profesor vozil na čelu skupine in nikoli ni zašel v težave, Dumoulin in Froome sta se vsak enkrat znašla na tleh, a ni bilo z njima nič hujšega, oba sta končala v prvi skupini. Tam je bil tudi Vincenzo Nibali, Rigoberto Uran pa si je po padcu nabral minuto in pol zaostanka.
Odlično je dirkal tudi Primož Roglič, ki je bil večino etape povsem neviden, a ni izgubil stika s prvo skupino, v zaključku pa je nekaj časa kolesaril celo na čelu in Stevena Kruijswijka držal stran od težav, v skupnem seštevku sta oba ostala v odličnem položaju. Favoriti za rumeno majico so se na kockah borili za preživetje, specialisti za klasike pa za etapno zmago, prvo ime dneva je bil nedvomno John Degenkolb.
Nemec je leta 2015 dobil Pariz - Roubaix, takrat je veljal za enega najboljših kolesarjev na kockah, nato pa je šest kolesarjev Treka na pripravah za sezono spomladi leta 2016 z avtomobilom zbila neprevidna britanska turistka. Hudo jo je skupil tudi Degenkolb, zdravniki so mu komajda rešili levi kazalec, Nemec pa v zadnjih dveh sezonah nikakor ni našel poti nazaj med najboljše. Na Touru je že v prvih etapah v šprintih pokazal, da je v dobri formi, včeraj pa je sledil odločilnemu napadu Yvesa Lampaerta in Grega van Avermaeta v rumeni majici. Že po nekaj kilometrih je bilo jasno, da bo trojica zdržala v ospredju tudi zadnjih 15 kilometrov in o zmagi je odločil šprint. Degenkolb ga je začel v najslabšem položaju, bil je v ospredju, a je imel vseeno dovolj moči za zmago, zagotovo najbolj čustveno v njegovi karieri.
»To je čista sreča, drugače tega občutka ne znam opisati. Neverjetno je, bil sem izjemen, v zadnjih dveh letih sem prestal toliko hudega in v meni so se nakopičile črne misli. Ljudje so govorili, da je z mano konec, da nikoli več ne bom zmagoval, a sem vedel, da moram dobiti vsaj še eno veliko dirko, preden se lahko poslovim od kolesarstva. Zdaj sem nazaj, počutim se kot kralj sveta,« je v solzah in s cmokom v grlu v cilju razlagal 29-letni Nemec. Po napornih devetih etapah karavano danes čaka prvi dan odmora, nato pa sledijo etape v Alpah.
Če smo v soboto na dan padca Bastilije spremljali pravo uspavanko, ki se je končala z zmago Dylana Groenewegna, je nedeljska etapa ponudila prav vse, kar kolesarstvo lahko ponudi. Začelo se je s šokom za ekipo BMC, ko je v navidez nedolžnem padcu na tleh pristal Richie Porte in ko se je z bolečo grimaso na obrazu prijel za ključnico, je bilo jasno, da so se njegove sanje o zmagi na Touru še drugo leto zapored razblinile v deveti etapi, tako kot lani tudi letos z grdo poškodbo.
Devetica je nesrečna za Porta
»Ko izgubiš prijatelja in sotekmovalca, je težko sploh najti motivacijo, da bi nadaljeval dirko. Še zjutraj mi je Richie dejal, da si želi le še preživeti to etapo, potem pa bo v hribih pokazal svojo moč, počutil se je res dobro. Tako mi je žal zanj, res ne vem, s čim si je to zaslužil. Seveda je velik udarec tudi za ekipo, morali bomo prilagoditi svoje cilje, veliko raje bi vsak dan garal na čelu glavnine zanj,« je bil v cilju obupan tudi njegov sotekmovalec Stefan Küng, ki je v prvem tednu dobro skrbel za to, da Porte ni zašel v težave, včerajšnjega padca pa ni uspel preprečiti.
Richie Porte je v solzah in ob zdravniški pomoči končal Tour. FOTO: Reuters
Prvi kandidat za rumeno majico je tako odpadel, še preden se je pekel na kockah sploh začel, že prvi odsek pa je razbil glavnino. Veliko smole je imel Romain Bardet, ki je kar petkrat zamenjal kolo zaradi počenih zračnic, vsakič je s težavami nekako le ujel glavnino in na koncu izgubil le deset sekund. Smolo je imel tudi Mikel Landa, ki se je vozil zelo dobro, a je zadel v luknjo na cesti in grdo padel, vseeno pa so ga pomočniki v Movistaru uspeli pripeljati do cilja v skupini, kjer je bil tudi Bardet. Španci so delovali zelo dobro, Nairo Quintana se je kot profesor vozil na čelu skupine in nikoli ni zašel v težave, Dumoulin in Froome sta se vsak enkrat znašla na tleh, a ni bilo z njima nič hujšega, oba sta končala v prvi skupini. Tam je bil tudi Vincenzo Nibali, Rigoberto Uran pa si je po padcu nabral minuto in pol zaostanka.
Odlično je dirkal tudi Primož Roglič, ki je bil večino etape povsem neviden, a ni izgubil stika s prvo skupino, v zaključku pa je nekaj časa kolesaril celo na čelu in Stevena Kruijswijka držal stran od težav, v skupnem seštevku sta oba ostala v odličnem položaju. Favoriti za rumeno majico so se na kockah borili za preživetje, specialisti za klasike pa za etapno zmago, prvo ime dneva je bil nedvomno John Degenkolb.
Odlična fotografija, ki je ujela padec Chrisa Frooma, na srečo jo je branilec naslova odnesel brez poškodb. FOTO: Reuters
Čakal je še eno veliko zmago
Nemec je leta 2015 dobil Pariz - Roubaix, takrat je veljal za enega najboljših kolesarjev na kockah, nato pa je šest kolesarjev Treka na pripravah za sezono spomladi leta 2016 z avtomobilom zbila neprevidna britanska turistka. Hudo jo je skupil tudi Degenkolb, zdravniki so mu komajda rešili levi kazalec, Nemec pa v zadnjih dveh sezonah nikakor ni našel poti nazaj med najboljše. Na Touru je že v prvih etapah v šprintih pokazal, da je v dobri formi, včeraj pa je sledil odločilnemu napadu Yvesa Lampaerta in Grega van Avermaeta v rumeni majici. Že po nekaj kilometrih je bilo jasno, da bo trojica zdržala v ospredju tudi zadnjih 15 kilometrov in o zmagi je odločil šprint. Degenkolb ga je začel v najslabšem položaju, bil je v ospredju, a je imel vseeno dovolj moči za zmago, zagotovo najbolj čustveno v njegovi karieri.
»To je čista sreča, drugače tega občutka ne znam opisati. Neverjetno je, bil sem izjemen, v zadnjih dveh letih sem prestal toliko hudega in v meni so se nakopičile črne misli. Ljudje so govorili, da je z mano konec, da nikoli več ne bom zmagoval, a sem vedel, da moram dobiti vsaj še eno veliko dirko, preden se lahko poslovim od kolesarstva. Zdaj sem nazaj, počutim se kot kralj sveta,« je v solzah in s cmokom v grlu v cilju razlagal 29-letni Nemec. Po napornih devetih etapah karavano danes čaka prvi dan odmora, nato pa sledijo etape v Alpah.
