Stroka ne pozna ne vzroka ne zdravila za bolezen, znano pa je, da na njen pojav vplivajo okoljski in dedni dejavniki. Eden najpogostejših in najbolj motečih znakov bolezni je hitra utrudljivost. Multipla skleroza je najpogostejša avtoimunska in demielinizacijska bolezen osrednjega živčevja, pri kateri propadajo predvsem ovojnice živčnih vlaken zaradi poškodb in izgube mielina.
Zelo zastrašujoč je podatek, da gre za najpogostejše nevrološko obolenje med mlajšimi odraslimi osebami med 20. in 40. letom starosti. V Sloveniji živi približno 2500 obolelih, na svetu pa še 2,5 milijona. Vzrok za bolezen še vedno ni znan. »Vemo pa, da so za nastanek pomembni vplivi iz okolja in dedni dejavniki,« pojasnjuje doc. dr. Saša Šega Jazbec, dr., med., vodja Centra za multiplo sklerozo na Kliničnem oddelku za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana. »Pri genetsko predisponiranem osebku najverjetneje vpliv iz okolja (virus ali drug agens) sproži avtoimunski odziv proti mielinu in posledično okvaro mielinskih ovojnic, oligodendrocitov in aksonov. Število obolelih za multiplo sklerozo se povečuje tudi z oddaljenostjo od ekvatorja in je večje v severnih deželah. Zadnja leta si raziskovalci ta pojav razlagajo z manjšo izpostavljenostjo soncu na severu in posledično nižjo serumsko ravnjo vitamina D, ki naj bi imel zaščitno vlogo pri nastanku bolezni.« Kot rečeno, bolezen najpogosteje odkrijejo pri ljudeh med 20. in 40. letom, zelo redko se zgodi, da postavijo diagnozo pred 12. letom in po 55. »Pogosteje pa obolevajo ženske, razmerje med ženskimi in moškimi je dve proti ena,« še pristavi sogovornica.
Bolezen se kaže zelo različno
Bolezenski znaki so številni in zelo raznoliki. Pri multipli sklerozi je poškodovana zaščitna (mielinska) ovojnica živčne celice, zaradi česar se informacije prek živcev ne prenašajo, zato nastajajo okvare, najpogosteje senzorične, omrtvelost udov, motnje vida in sluha, motnje ravnotežja, hoje in mokrenja, utrujenost in težave pri kognitivnem mišljenju. Diagnozo postavijo na podlagi dokaza razsoja lezij v osrednjem živčevju v času in prostoru. Glede na potek bolezni delimo multiplo sklerozo na recidivno-remitentno, sekundarno napredujočo in primarno napredujočo. »Recidivno-remitentna je najpogostejša oblika multiple skleroze. Na začetku bolezni jo ima od 80 do 85 odstotkov vseh obolelih. Bolezen poteka v zagonih, ki so definirani kot pojav novih ali poslabšanje že prisotnih starih simptomov, in trajajo vsaj 24 ur. Po zagonu se lahko stanje popolnoma ali delno izboljša, med posameznimi zagoni je bolnikovo stanje stabilno. Z leti trajanja bolezni se pogostnost zagonov zmanjšuje, po zagonih pa pogosteje ostanejo trajne okvare, ki prispevajo k vse večji invalidnosti,« pojasnjuje doc. dr. Šega Jazbečeva. »Sekundarno napredujočo multiplo sklerozo razvije od 50 do 70 odstotkov bolnikov z recidivno-remitentno obliko po več letih trajanja bolezni. Pri bolnikih se stanje počasi slabša tudi med zagoni bolezni. Primarno napredujočo obliko ima od 10 do 20 odstotkov bolnikov, bolezen ne poteka v zagonih, temveč se stanje postopno slabša od začetka.« Po več letih večina bolnikov doživlja hkrati spekter različnih znakov, motoričnih in senzoričnih simptomov, motnje vida in koordinacije, kognitivne motnje, motnje razpoloženja in povečano utrudljivost. »Po desetih letih trajanja bolezni približno tretjina vseh bolnikov pri hoji potrebuje enostransko podporo, po tridesetih letih je takšnih bolnikov 83 odstotkov. Z leti trajanja bolezni je pri bolnikih invalidnost vse večja,« pristavlja sogovornica.
Blažimo simptome
Svetovni dan multiple skleroze zaznamujemo vsako leto, zadnjo sredo v maju, letos so se v Centru za multiplo sklerozo posvetili delavnicam za ozaveščanje novih bolnikov. Zdravstvena stroka je ob tem dnevu po vsem svetu poudarjala, da multipla skleroza ne ohromi popolnoma življenja posameznika, mnogi namreč kljub hudim simptomom ohranjajo svojo samostojnost in ne odstopajo od svojih ciljev. »Multipla skleroza je še vedno neozdravljiva bolezen, lahko pa lajšamo njene simptome, s kortikosteroidi skrajšamo trajanje zagona bolezni in z imunomodulatornimi zdravili upočasnimo potek klinično izoliranega sindroma in recidivno-remitentne multiple skleroze,« pojasnjuje doc. dr. Šega Jazbečeva. »S simptomatskim zdravljenjem lahko bolnikom in njihovim svojcem pomembno izboljšamo kakovost življenja. Denimo, utrudljivost je eden najpogostejših in najbolj motečih znakov, lahko jo farmakološko zdravimo z amantadinom. Lahko pomagamo pri spastičnosti, erektilni disfunkciji, motnjah mokrenja, nenadzorovanih napadih joka in smeha, depresiji, nevropatski bolečini. V zadnjih letih smo dobili veliko novih zdravil, ki upočasnijo recidivno-remitentno multiplo sklerozo. Veliko zdravil omogoča individualen pristop k zdravljenju, saj vsako zdravilo ni primerno za vsakega bolnika. Za napredujoče oblike, kot sta primarno napredujoča in sekundarno napredujoča multipla skleroza, za zdaj še nimamo zdravil, ki bi upočasnila napredovanje bolezni, poteka pa vedno več kliničnih študij, v katerih preizkušajo vpliv zdravil tudi na te oblike bolezni.«
