Slava, čast, denar in hitri konji
Ste vedeli? Zgodovina F1 se je začela v antičnem Rimu
Stari Grki in Rimljani so postavili temelje za sodobne dirke. Najbolj pogoste so bile vprege s štirimi konji, že takrat so bile dirke izredno drage, vozniki pa so bili sužnji – gladiatorji, saj so bile nesreče pogosto smrtne.
Ponedeljek, 12. november 2018
Kdo ne pozna filma o Benu Huru? Kdo ne pozna Asteriksa in Obeliksa, v katerega filmu je nastopil Michael Schumacher? In kdo ne pozna dirk s kočijami, s katerimi so pred dvema tisočletjema in več zabavali zahtevne gledalce na enem najbolj znanih dirkališč Circus Maximus v Rimu?
Med gladiatorske igre so spadale vratolomne dirke s kočijami in konjsko vprego na posebej za to pripravljenih dirkališčih. Te dirke so imele vse, kar danes pozna formula 1: glamur, bogastvo, najboljšo tehnologijo (beri konje in kočije) tistega časa in najbolj drzne ter spretne voznike kočij. Prav tako niso manjkali takšni in drugačni pomembneži, ki so si ugled izboljševali s sponzorstvi določenih ekip. Vam to zveni znano?
Danes dirkaški šport z razlogom nosi naziv sodobne gladiatorske igre, ko tisoči ob nedeljah romajo na dirke, da bi videli tveganje in smrt dirkača v živo. Dirkaški šport je namreč nevaren in s smrtjo dirkači dejansko postanejo nesmrtni. Podobno so si ta status zagotavljali tudi gladiatorji, njihova imena in junaštva, zmage in porazi pa so vklesani v prenekateri tisočletja star kamen.
Dirke s kočijami sodijo med najstarejše in najbolj razburljive oblike zabave množic, po legendi naj bi bila prva taka prireditev leta 753 pred našim štetjem, le malo po ustanovitvi Rima, organiziral pa jo je eden do soustanoviteljev mesta Romulus. Ker niso imeli žensk, ki so jih za delovanje mesta še kako potrebovali, so organizirali dirko s kočijami in povabili predstavnike sosednjega plemena Sabince na praznovanje verskega praznika. Del tega so bile dirke s kočijami, in sicer v dolini, kjer je kasneje nastal Circus Maximus. Sosedje so prišli in s seboj pripeljali svoje gledalce, med katerimi so bila tudi dekleta. Po dobri stari navadi so Rimljani potem dekleta ugrabili in si zagotovili svoje naslednje generacije. Tako je Rim postal večno mesto.
V svetu rimskih dirk s kočijami so imeli štiri ekipe (factio), ki so bile razdeljene po barvah: rdeči, beli, modri in zeleni. Lastniki ekip so bili tudi lastniki voznikov, ki so bili v veliki večini sužnji. Vozniki so imeli v eni roki vajeti (volan), v drugi pa bič (stopalka za plin), s katerimi so usmerjali konje (motor). Z bičem so znali tudi usekati po tekmecu poleg njih, kar je bilo dovoljeno, saj je to dodalo nekaj surovosti, ki so jo Rimljani naravnost oboževali. Na dirki so morali krog okoli dveh stolpičev prevoziti po sedemkrat (dirke so bile dolge do sedem kilometrov), najbolj napeto je bilo na točki obračanja, ko so se vse kočije v istem trenutku znašle bolj ali manj na istem mestu, zato nesreče niso bile redke, gledalci pa so noreli od navdušenja. Na dirkališčih so sicer imeli stalno medicinsko službo in posebne sužnje, ki so v boksih skrbeli za konje in jih mirili pred startom. Najbolj pogosta je bila dirka s četverovprego (quadrigo), zato si lahko predstavljate, da so bile hitrosti vožnje po peščeni podlagi vrtoglavo visoke, tveganja pa več kot očitna. Nesreče so bile bolj ali manj smrtne.
Navijači pa … strastni in predani svoji ekipi niso potrebovali veliko povoda, da je na tribunah hitro prišlo do neredov in pretepov, zato je morala na prenekateri dirki posredovati vojska, ki je skrbela za red. K sreči so se navade do danes precej spremenile, fizičnega nasilja na tribunah sodobnih dirk formule 1 ni, med dirkači je do podobnega prihajalo zelo redko, še tiste iskre, ki so letele med njimi, so postale del neizbrisne tradicije dirk določenega časa.
Zmagovalec dirk s kočijami ni bil voznik, temveč lastnik ekipe, podobno kot je danes točkovanje med konstruktorji. Tako kot so danes dragi dirkalniki, so bili tudi takrat izredno dragi vprege in konji. Kdor se je želel ponašati s tako ekipo, je moral biti zelo bogat, nemalo ekip je stalo več kot je znašal letni proračun manjših mest v takratnem rimskem imperiju. In tako kot danes so tudi takrat na »ženske za volanom« gledali z nezaupanjem. Prva, ki naj bi ji kot lastnici ekipe uspelo zmagati celo na dirki na olimpijskih igrah leta 396 in 392 pred našim štejem, je bila Grkinja Cynisca, hči špartanskega kralja Archidamusa. Zelo verjetno je tudi, da osebno ni smela biti prisotna na teh dirkah.
Ko boste torej naslednjič spremljali kakšno dirko formule 1, si lahko Hamiltona ali Vettla za trenutek naslikate kot drznega voznika kočije, ki tvega življenje za čast in slavo predvsem svojih lastnikov. S to razliko, da je zdaj veliko te slave in nagrad deležen tudi dirkač sam, a ne glede na vse še vedno ostaja gladiator.
Poročilo z dirke za VN Lungudima ... v petem stoletju našega štetja
Poročilo z dirke v petem stoletju našega štetja, ki ga je zapisal pesnik Sidonius Apollinaris iz Lungudiuma, sodobnega Lyona, je dokaz, da se poročanje z dirk v vseh stoletjih ni veliko spremenilo. Opisal je dirko svojega favorita Consentiusa: »Consentius je presenetil enega od tekmecev, ki je narobe zapeljal v obrat, in prevzel prvo mesto. Tekmec je kot pobesnel bičal svoje konje, da je lahko tesno sledil Consentiusu, na ravnem delu steze pa ga je hotel zriniti in prisiliti v padec. A je Consentius pravočasno prebral njegovo namero in se mu za trenutek umaknil, tekmečevi konji pa so pri hitri menjavi smeri vožnje izgubili ravnotežje in padli. Noge konj so se zapletle v napere koles s kočije, ki so konjem odsekale noge ali jih polomile. Kočija je padla na voznika in ga poškodovala, tako da so ga reševalci komaj izvlekli iz razbitin. Njegovo telo je bilo polomljeno, mlahavo in krvavo, a se nanj ni nihče več oziral. Vsi so hoteli videti le še zmagovalca Consentiusa, ko je za nagrado za zmago prejel palmovo vejo.«