Letošnji oskarjev nagrajenec Mesečina (Moonlight) je skromen film, ki bi ga veliko prej pričakovali v evropski kinematografiji kot v okviru ameriške produkcije. Gre namreč za zgodbo o temnopoltem dečku Chironu, ki se sooča s svojo drugačnostjo v precej neizprosnem svetu.
Že kot dečka Chirona vrstniki zbadljivo poimenujejo Little (Mali) (Alex Hibbert), ga lovijo in redno pretepajo. Chiron je namreč nekoliko drugačen, zadržan, molčeč. Njegova mati (Naomie Melanie Harris) je odvisnica od mamil, tako da dom zanj ni pribežališče, ampak prej še en prostor groze in tesnobe. Šele ko spozna lokalnega preprodajalca drog Juana (Mahershala Ali), v tem človeku in njegovem dekletu dobi oporo in nekakšen približek družini. Juan se zbliža s Chironom in mu zagotovi, da bo imel njegovo naklonjenost, ne glede na to, kaj je. Otroci namreč dečka zaničevalno kličejo »Peder!«, deček pa ne razume dobro, kaj to pomeni.
Zgodba, ki jo spremljamo skozi tri časovna obdobja Chironovega življenja, od deških let do odraslosti, sledi prav Chironovi zagati, namreč spoznati, kdo je, in najti svoje mesto v družbi. V drugem delu filma namreč Juan umre, Chironova mati zaradi drog vidno propada, njegovi sošolci pa ga še vedno pretepajo in ponižujejo. A režiser in scenarist filma Barry Jenkins nam le nakaže, kaj se dogaja v Chironovi (Ashton Sanders) glavi. Iz drobcev njegovega življenja lahko le ugibamo, kaj zares tare tega najstnika. Zdi se namreč, da se prav toliko bori s sam s seboj, s svojo negotovostjo, s tem, da ga vrstniki ne sprejemajo, kot se bori proti nenaklonjenim družbenim in družinskim okoliščinam. Edina svetla točka v tem svetu notranjih in zunanjih konfliktov je prijatelj Kevin, s katerim se neke noči po naključju srečata na obali in tudi intimno zbližata. Če lahko v čem vidimo Jenkinsovo mojstrstvo, potem ravno v tem, kako zgodbo o intimi in čustvih pripoveduje skozi režijo dovolj zgovornih prizorov. Posname jih namreč zelo subtilno, brez odvečnih dialogov, tako da gledalec občuti vse zadrege, ki na primer pritičejo prvim ljubezenskim stikom, še posebej tistim, ki se jih drži stigma.
Redkemu trenutku zadovoljstva v Chironovem življenju sledi velik udarec. Kevin ga po ukazu glavnega šolskega pretepača udari – sicer bi sam utrpel batine šolske bande in tvegal, da ga izobčijo. Zagrenjenost, frustracija, jeza po tem dogodku Chirona spodbudijo, da se maščuje vodji pretepaške klape in ga v izbruhu jeze silovito napade.
Sledi tretji del filma, kjer spremljamo odraslega Chirona (Trevante Rhodes), ki ga zdaj kličejo Black, čigar videz se je zdaj povsem spremenil. Je visok, mišičast in preprodaja mamila. Kmalu postane očitno, da je za podobo »pravega moškega«, močnega in neusmiljenega mišičnjaka − v kateri lahko prepoznamo identifikacijo z edino očetovsko figuro, Juanom – še vedno ždi negotov mladenič, poln tesnobe in nezadovoljstva. S svojo materjo, ozdravljeno odvisnosti, je v boljših odnosih, a v glavnem je še vedno osamljen. Postopoma izvemo, da ga je tisti nasilni izbruh v gimnaziji spravil v poboljševalnico v Atlanti, v tem mestu pa živi še naprej. Neke noči njegov precej duhamorni in osamljeni vsakdan popestri klic mladostnega prijatelja in simpatije Kevina. Chiron se odloči, da ga bo obiskal. Film se konča z njunim druženjem nekega večera in noči, ko se postopoma zbližata.
Prostor za interpretacijo
Mesečino lahko interpretiramo na različne načine: lahko jo razumemo kot film o odraščanju, kjer so v ospredju temeljna eksistencialna vprašanja, kako se subjekt sooči sam s seboj, s svojimi nagnjenji, ki jih ne razume, z občutki, ki jih ne obvlada; lahko jo interpretiramo kot film, ki sprevrača stereotipe o temnopoltih moških in še posebej o gejevskih temnopoltih moških; lahko jo razumemo kot film o osamljenosti ali izločenosti iz neke skupnosti.
A zdi se, da je bistvena kvaliteta Mesečine to, da s precej minimalističnimi, a učinkovitimi režijskimi prijemi (kot so nenadni close upi, abruptni montažni rezi še posebej pri glasbeni in zvočni spremljavi, neprekinjeni krožni kadri ipd.) poskuša podati zelo preprosto in nepretenciozno zgodbo negotovega in zmedenega posameznika. Primer tega, kako mu z minimalnimi sredstvi uspe podati močno vizualno in emocionalno sporočilo, vidimo v prizoru, ko Juan uči plavati mladega Chirona. Montaža prizorov potapljanja, plavanja je preprost prikaz tega, kako je Juan dobil očetovsko vlogo v Chironovem življenju, obenem pa je širjava modrine oceana in valov lahko prispodoba majhne odrešitve, ki jo deček iz krutih socialnih razmer najde v razmerju s Juanom.
Pravzaprav se zdi edini moteč element pri filmu razlog, zaradi katerega je – kot lahko predpostavljamo – prejel oskarja. Jasno je, da je oskarjeva akademija poskušala ustreči standardom politične korektnosti in ga nagradila, ker se osredotoči na dve zapostavljeni ameriški manjšini: temnopolte prebivalce ZDA in gejevsko populacijo. Ta politična motivacija za nagrado razumevanje filma, ki se ga je zdaj prijelo ime najboljši film LGBT, bistveno osiromaši: zvede ga na dokaj benigno orodje propagiranja manjšinjskih identitet, medtem pa zanemari ali pozabi prav na njegovo niansirano podajanje zgodbe, ki prinaša tudi drugačno vrsto političnega sporočila. Film namreč problem temnopoltih obravnava tudi v kontekstu razrednih razlik v ZDA. Podoba črnskih naselij v Miamiju, kjer Chiron odrašča in kjer vladata kriminal in druge, prinaša trpek komentar na tudi sicer bolj redko prikazano realnost v okviru ameriške popularne kulture. Politično korektno slavljenje Mesečine namreč uspešno obide sistemski problem revščine, razredne neprehodnosti in brezizhodnosti večine črnske populacije.