En dolg nejugonostalgičen uvod. Pisalo se je leto 1985. V ambulanti vojašnice Jugoslovanske ljudske armade v Bihaću na severozahodu socialistične republike Bosne in Hercegovine so vojaki kot po tekočem traku darovali, no, dajali kri. Ne za domovino, temveč zgolj za dva dneva (manj v vojski) smo s kupčkom polnili transfuzijske flaške.
Bili so to časi, ko so v normalnem svetu že na veliko razpredali o aidsu in trepetali pred kugo 20. stoletja, padla je tudi prva žrtev med slavnimi – ameriški igralec Rock Hudson. Ampak za našo tedanjo domovino in še posebno za vojna lica to ni bila top tema. To je bolezen gejev in narkomanov, nam se že ne more zgoditi!
Pripetilo pa se je, da se je lep procent darovalcev moje čete iz avgustovske klase po prekomandi spet srečal – na infekcijski kliniki v Zagrebu. Razlog ni bil virus HIV, pač pa hepatitis C, po domače zlatenica (ampak ta nevarna). Vojaško diagnozo so pozneje iz moje kartoteke na srečo izbrisali izvidi civilnih zdravstvenih ustanov. Vojska je bila pri zapisovanju (in pripisovanju) izvidov vsaj tako šlampasta, kot je bila neodgovorna, ko je dovolila, da so krvodajalce špikali z večkrat uporabljenimi injekcijskimi iglami. Druge možnosti, kot da so množično okužbo zakrivili z okuženimi instrumenti, namreč ni bilo, mi je zagotovila civilna zdravnica v ožji domovini. Sam sem imel krompir, ne vem pa, kako so jo zaradi armijskih ignorantov odnesli drugi.
Trideset let pozneje. Ebola, ki je iz Afrike že pristala na drugih celinah in tam terjala prve žrtve, je novi aids, svarijo strokovnjaki. Kakšnega tehtnega razloga, da jim ne bi verjeli, najbrž ni. Okužba in bolezen sta ekspresno hitri, smrtnost je zastrašujoča, zdravila ne poznamo.
Tega bi se morali zavedati tudi pristojni v Sloveniji. Seveda, ne sejmo panike, a nevarnejši sta ignorantstvo in neukrepanje. Dejstvo, denimo, da slovenski epidemiologi še nimajo niti ustreznih zaščitnih oblačil, v katerih bi oskrbeli z ebolo okuženega prišleca. Čeprav je ta morda že prispel.
