Godrnjačem nagaja, marljive pa nagradi

Slovarček rudarskih izrazov Muzeja premogovništva Slovenije pozna perkmandelca kot jamskega škrata. Pripis Trbovlje pomeni, da so besedo izvirno uporabljali tamkajšnji rudarji. Po zaprtju rudnika v Trbovljah najdemo perkmandeljca, pisanega z j, še v imenu rudarskomuzejskega in etnološkega društva ter orientacijskega kluba. Škrat Perkmandeljc ima tudi svoj profil na facebooku, kjer se predstavi takole: »Ime Perkmandeljc izvira iz nemške besede Bergteufel, z njo so nemški rudarji poimenovali malega vražiča, ki se je skrival v njihovih rovih. Naši knapi so besedo vzeli za svojo in jo malce predrugačili, tako je škratek dobil ime bergmandeljc oziroma perkmandeljc. Lenarčič pravi, da ga je videlo veliko knapov, a vsakdo ga je opisal drugače. Nekateri rudarji so jih imeli za zlobne, saj naj bi jim kradli malico, razlivali olje za svetilke in jim skrivali ter uničevali orodje za delo v jami. Drugi pa se s prvimi niso strinjali in so trdili, da so to dobri škratje, ki rudarje opozarjajo na nevarnost – menda se je večkrat zgodilo, da so v predelu jame, kjer se je pripetila nesreča, malce pred tem videli perkmandeljca, ki je renčal v rudarje in jih odganjal ali celo vlekel stran od nevarnosti. Naj bo zloben ali prijazen, to je škratek, ki je zaznamoval rudarsko življenje in navade (nekateri knapi so mu v jami puščali malico ali celo oblačilca ter ga s tem spravljali v dobro voljo).«

Pri Škratu zmeraj strašilo

Že omenjeni Tine Lenarčič se je v televizijski oddaji lokalne trboveljske televizije spomnil nekoč sloveče gostilne Škrat: »Nad vrati je bila slika, kar precej velika, morda pol metra visoka in poldrugi meter široka, škratov z vilami. Možna je povezava s perkmandeljci, jamskimi škrati. Za to hišo je bilo znano, da je zmeraj zelo strašilo, zmeraj se je kaj dogajalo. Niso mogli vedeti, od kod.«

Lenarčič je tudi zapisal, kar mu je o perkmandeljcu v Savskem rovu povedal rudniški motorovodja Lojze Kovačič: »Motoristi smo vedno buljili pred sabo na progo, da se ne bi kaj dogodilo, da se ne bi hunti (vagončki) poklali, da se ne bi poškodoval človek, spremljevalec vlaka ali kdo drug. Včasih sem pred sabo na progi videl, kako po tiru teče perkmandeljc. Obračal se je na vse pretege. Včasih sem ga videl z obrazom in svetlečimi, zelenimi bliskajočimi se očmi, včasih v hrbet. Pozibaval se je po tiru, se režal s širokimi usti, včasih je požugal in bil resen. Seveda sem hitrost vedno zmanjšal, da ga ne bi povozil. In marsikdaj mi je pomagal, da sem z zmanjšano hitrostjo pravočasno ustavil vlak in se izognil iztirjenju ali človeški nesreči. Mislim, da mi je pri tem res pomagal perkmandeljc!«

Opis je navdihnil filmsko upodobitev perkmandeljca za skladbo zasavske zasedbe Orlek, kjer drvi v tako divjem ritmu, da ti nenehno uhaja...

Grižljaji za perkmandeljca

V gradivu za izobraževanje delavskih zaupnikov pri trboveljskem rudniku je leta 1936 Franc Pliberšek o perkmandeljčevem poslanstvu zapisal: »Tedaj prikoraka možato majhen možiček z zeleno čepico, majhno rudarsko svetilko v ročici in z belo brado, ki mu sega do kolen. Usede se na odkopani kos premoga ter začne rudarju govoriti. Ta ga pazljivo posluša, ko ga v nevarnosti svari, ko ga pred pretečo nesrečo obišče, ko mu želi vse dobro. (...) Rudar posluša, perkmandeljc pripoveduje, da skriva goreči kamen, nad katerim je on vladar in gospodar, tudi svoje obrambno sredstvo, svoj bojni element. Če se ta bojni element sprosti, zavlada v globinah zemlje smrt, smrt na delovišču rudarja. Tedaj zajokajo otroci rudarjev in jokajo rudarske žene. Tedaj joče oče za sinom in sin za očetom. Zato perkmandeljc skrbi, da rudarja poprej obvesti. Poskrbi, da rudar poljubi zadnjikrat svojo ženo in svoje otroke, na katere misli v zadnji sekundi življenja, v trenutku smrti, ko ga zgrabi strašna moč skrivnostne sile, ki se imenuje metan. Perkmandeljc tolaži zasute rudarje, ko jim primanjkuje zraka, vode in hrane. Perkmandeljc tolaži umirajoče rudarje, ki so na bojnem polju dela žrtvovali edino, kar so imeli, edino, kar so mogli dati in česar jim nihče ne more vrniti – svoje življenje.«

Iz Idrije poročajo, da v tamkajšnjem Antonijevem rovu še prebiva perkmandlc, čeprav se le redko prikaže: »Rudarji so slutili, da jim nekdo pomaga. V zahvalo so mu puščali grižljaje svoje skromne malice, včasih pa so mu žene sešile toplo suknjico za zimske dni.«