Gotovo vsak od nas pozna značilnosti prvega delovnega dne po končanem dopustu. Za marsikoga je to tako stresen dogodek, da v trenutku potisne v pozabo vse prijetne stvari in dobrobiti brez vsakodnevnih službenih obveznosti preživetega časa.
Ena od značilnosti družinske medicine je tudi »univerzalna dostopnost«. Tako se mi že dolgo ne zdi nič posebnega, če med dopustom dobivam sporočila svojih bolnikov in njihovih svojcev, da je komu zmanjkalo zdravil, nekdo potrebuje napotnico, ker ima kontrolo po operaciji, spet drugi se je poškodoval in želi prevezo rane ...
Tudi letos mi je hitro naraščajoče število vprašanj in sporočil na telefonu ter v elektronski pošti dalo misliti, da me bo po dvotedenski odsotnosti v čakalnici pričakala gneča. Na to sem bila torej pripravljena; nisem pa si mogla misliti, da se bo že prvi dan oglasil kar 101 bolnik, zaradi česar sem bila primorana delavnik podaljšati za dve uri.
Čeprav sem v ambulanto prišla precej pred njenim uradnim odprtjem, je bilo v čakalnici že nekaj nenaročenih bolnikov, ki so povedali, da so vezani na prevoz, zato jih je morala medicinska sestra nekako vključiti med naročene.
Obravnavala sem več stanj po različnih operacijah, posebno pa me je presenetilo veliko število poškodb, pri čemer mi je precej časa vzelo prebiranje odpustnic različnih domačih in tujih obmorskih zdravstvenih ustanov. Prilagajati sem morala terapijo tistim, ki jim je zaradi hude vročine na začetku avgusta »iztirila« kronična bolezen; nekateri starejši ljudje so v času, ko so njihovi bližnji odšli na dopust, opustili redno jemanje zdravil oziroma so njihove dnevne odmerke oblikovali nekoliko po svoje ..., zato je bilo kar nekaj primerov poslabšanja zdravstvenega stanja. Bilo je tudi več bolnikov z izpuščaji in večjimi predeli pordele kože po pikih; zaradi vnetij žrela in suma na angino je bilo treba narediti več brisov žrela na streptokok. Glede na število diagnoz in na njihovo raznolikost je bilo delo zares zelo zahtevno in izčrpavajoče.
Še posebej velik stres sem tudi tega dne doživljala zaradi pomanjkanja časa pri obravnavi oseb, ki so bili v preteklih tednih deležne posebno hudih preizkušenj. Običajno jih naročim bolj proti koncu delavnika in si zanje vzamem nekoliko več časa, zaradi že prej omenjenega števila bolnikov pa to tokrat ni bilo izvedljivo. Tako sem imela v kar nekaj primerih skrajno neprijeten občutek, ko je zaradi dolge vrste čakajočih veliko nujno potrebnih besed sočutja, tolažbe in spodbude moralo ostati neizrečenih ...
Ko je ambulanto zapustil zadnji bolnik, je prišel na vrsto kup administrativnih opravil in oblikovanje strokovnih mnenj v zvezi z odločbami raznih komisij, ki jih prejemajo bolniki. Neka gospa, ki glede na šop specialističnih izvidov in tudi po moji presoji ni sposobna za opravljanje nobenega dela, je med mojo odsotnostjo prejela odločbo invalidske komisije, naj se vrne v službo. Popolnoma brez moči je v spremstvu moža prišla po pojasnilo, kakšne pravice še ima in katere so njene pritožbene možnosti.
Precej časa je zahtevala tudi obravnava primera očeta poškodovanega otroka, ki ima ob tem tudi dolgotrajno bolno ženo. Zanimalo ga je, kako organizirati otrokovo in ženino nego. Po pravilih zdravstvenega zavarovanja mu namreč za nego ožjega družinskega člana pripada do sedem delovnih dni, kadar neguje otroka do 7. leta starosti oziroma zmerno ali težje telesno in duševno prizadetega otroka, pa mu pripada do 15 delovnih dni. Družina zaradi denarne stiske ne more plačevati najetih negovalcev, gospod je pri negi svojih bližnjih tudi zelo prizadeven in natančen, vendar se je znašel pred omenjenimi omejitvami.
Od doma so me že klicali, kaj se je zgodilo, ker je tako pozno, pa me še vedno ni. Ko sem popolnoma izmučena sedla v avto, sem si želela samo to, da bi bilo tako napornih dni v prihodnje čim manj, sicer bom prej ali slej pregorela. Ob tem sem se spomnila na sporočilo kolega, specialista družinske medicine, ki je nekaj dni prej zapisal: »Med občasnim poletnim branjem našega foruma sem večkrat imel bolečine v želodcu, tahikardijo, blago depresivnost in celo nespečnost. Najprej sem upravičeno sklepal, da so neznosna vročina, številni bolniki, neubogljivi otroci, mlakužasto morje, dolga vožnja, soparne noči, neprijazna strežba ipd. vsi skupaj zelo nedolžna grožnja mojemu zdravju v primerjavi s številnimi pogruntavščinami, ki nastajajo v ZZZS in MZ-jevih sobanah. Po večkratnem premisleku, za kar sem na dopustu imel obilo časa, se mi je le utrnilo, da sem najbrž zgrešil poklic. Medicino so mi namreč moji vzorniki v mladih letih prestavljali kot svoboden in časten poklic, ki ga celo takratnim 'hudobnim' politikom ni uspelo ali si ga niso upali omadeževati. Poklicna in strokovna svoboda pri plemenitem delu s pomoči potrebnimi ter s tem povezan ugled v družbi so bili zame temeljni razlogi za izbiro zdravniškega poklica ...« Zapisu so na forumu sledili odzivi, da kolega doživlja vsaj izgorelost 3. stopnje, če ne še kaj hujšega.
Večkrat se sprašujem, ali delam prav, ko v tem blogu opisujem tudi manj prijetne plati svojega poklicnega udejstvovanja, kot je bil, na primer, letošnji prvi delovni dan po poletnem dopustu? Mar s tem ne odvračam od poklica družinskega zdravnika še tistih nekaj zavzetih študentov medicine, ki se jim - tako kor prej omenjenem kolegu in meni - to delo zdi plemenito in lepo?
In kdo bo potem poskrbel za naše bolnike?
***
Prim. izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič je specialistka družinske medicine in predsednica združenja zdravnikov družinske medicine pri Slovenskem zdravniškem društvu.
***
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
Po dosjeju zdravstvenih blogov lahko brskate TUKAJ.