Sporočilo navijačev: domače je zakon!

Da ne bom takoj začel pri najslajšem ta trenutek – košarki. Od poletja je med televizijskimi prenosi športnih tekmovanj mogoče spremljati tudi drugoligaške nogometne tekme. Pri televiziji z izključno športno ponudbo so se odločili pogumno. Enemu od njenih vodilnih mož v Sloveniji, nekdanjemu reprezentančnemu vratarju Marku Simeunoviću, sem še pred prvim prenosom dejal, da so zagotovo zadeli v polno. Po dobrem mesecu so raziskave gledanosti, za slovenske razmere kajpak, razkrile, da je bila odločitev pravilna. Toda pozor: tekem Mure ni več mogoče spremljati. Po mojih virih je razlog izjemen. Tekme soboškega kluba je spremljalo več gledalcev, kot jih v povprečju spremlja tekme premier league, zaradi česar so se v klubu odločili za »blokado«. Povedano drugače, od tega želijo tudi kaj imeti.

Ne, nikakor nočem izzivati »šefov« ali drugih ideoloških ustvarjalcev televizijskih, radijskih in pisanih vsebin, toda Murina zgodba me je le še utrdila v prepričanju, da so se tudi v Sloveniji bralci, poslušalci in gledalci po letih »globalizacije« vrnili v domače okolje. Tudi doma je namreč veljalo, da so Messi, Ronaldo, Durant, Vettel, Hirscher in drugi svetovno najbolj prepoznavni zvezdniki glavni razlog, da se našim domačim junakom dela krivica, ker so tako malo vidni in slišani. Razen izjem, kot so zvezdniki svetovnega razreda Goran Dragić, Luka Dončić, Jan Oblak, Anže Kopitar ...

Iz zornega kota gledalca ali nekoga, ki ga je treba »zavesti« in spremeniti v odjemalca ter kupca vsebin, se mi zato polemika o tem, kdo bi pravzaprav moral biti nosilec reprezentančnih projektov, nacionalna ali komercialna televizija, zdi nesmiselna. Zanima me le končni učinek, ta pa je povezan z afinitetami do tega, kaj želimo slišati in videti. Seveda, kar se da verodostojno in kakovostno. Če se že opredelim do kakovosti spremljanja nedavnega evropskega prvenstva v košarki, bi komercialki dal pozitivno oceno z zadržki. Bilo je preveč pačenja in navijaštva, premalo tehtnih strokovnih analiz, a v seštevku so bili zmagovalci vsi, košarka, televizija in gledalci. Kar je nazadnje tudi končni cilj!

Seveda, vsi radi gledamo zmagovalce, zvezdnike, uživamo v spektaklih in kajpak je bila tudi rekordna gledanost tekem slovenske košarkarske reprezentance logična posledica spektakularnih predstav in zmag. Toda reprezentance so le en delček v podobi medijskega spremljanja športa in ustvarjanja javnega mnenja, dvigovanja priljubljenosti različnih športov in najvidnejših posameznikov, zmagovalcev in poražencev. Večji del pripada manj vidnim in slišanim, še zdaleč pa ne prezrtim tončkom z Dolenjske, janezom z Gorenjske, ivanom s Štajerske, štefanom iz Prekmurja ... gledalcem pred tv-zasloni ali tekmovalcem.

Če je kaj dobrega slovenskim športnim navdušencem pred tv-zasloni prineslo evropsko prvenstvo (ali Mura), je potrditev, da ljudstvo želi gledati tudi slovenske fante. Da se bodo morali predvsem na nacionalki končno spustiti s posvečenega piedestala in se začeti boriti za vsakega gledalca posebej. Z razumevanjem tržnih zakonitostih: da ni nič zastonj in samoumevno!