EU in Rusija: »mistralizacija« ali kaj bodo prinesle sankcije

André Glucksmann, francoski­ filozof, je velik nasprotnik vojaške trgovine med Francijo­ in Rusijo. Pred časom mi je v svojem pariškem stanovanju izročil­ pismo takratnemu francoskemu predsedniku Nicolasu­ Sarkozyju, v katerem je vrsta najuglednejših francoskih intelektualcev od Elizejske palače zahtevala, naj se odpove pogodbi o prodaji dveh vojaških ladij, dveh mistralov, Moskvi. Zaradi čečenske vojne, v kateri je za vselej izginilo blizu 200.000 ljudi, zaradi okupacije Gruzije, zaradi Ane Politkovske, grobega teptanja človekovih pravic, političnih zapornikov ...

Nicolas Sarkozy se ni zmenil za pismo vrste najuglednejših francoskih državljanov. Njegov naslednik François Hollande tudi ne. Prvi mistral Vladivostok je v Saint-Nazairu malodane nared za plovbo v Rusijo. Drugi, ki se bo imenoval Sevastopol, bo dokončan konec prihodnjega leta. Kremelj je bil ob podpisu pogodbe za ti dve sodobni bojni ladji, vredni 1,2 milijarde evrov, izjemno navdušen nad kupčijo. Morda tudi zato, ker je šlo za nekakšno premiero. Rusija doslej na Zahodu še ni kupila tako sofisticirane vojaške tehnologije.

Ladji s ploščadjo za prevoz helikopterjev sta zadnji krik vojaške mode in tehnike. »S takšno ladjo bi z Gruzijo lahko opravili že v 40 minutah!« je kupčijo s Francijo pred časom komentiral eden visokih ruskih aparatčikov z obrambnega ministrstva. Roke so si zadnja leta navdušeno meli tudi v Parizu. Toda ruski naskok na Ukrajino in sestrelitev malezijskega potniškega letala na vzhodu države sta tovrstne kupčije postavila na glavo. Tudi zato je litovska predsednica Dalia Grybauskaitė te dni izjavila, da mora biti tovrstne »mistralizacije« evropske politike do Rusije zdaj enkrat za vselej konec. Z njo se strinja francoski filozof ­Bernard-Henri Lévy, ki se boji, da je Evropska unija preveč strahopetna za takšen odločen korak.

Lobiranje iz ozadja

Evropski svet za zunanje odnose (ECFR), neodvisni think tank s sedežem v Londonu, je prvo poročilo pred časom posvetil prav odnosom med Evropsko unijo in Rusijo. Takrat so v Londonu zapisali, da po Donaldu Rumsfeldu (s tezo o novi in stari Evropi) Evropske unije še nihče ni razdelil tako, kakor prav Moskva. Ker Bruselj nikoli ni imel enotne zunanje in energetske politike, je Kremelj s spretnim lobiranjem iz ozadja z dvostranskimi sporazumi spretno razbijal to neenotno evropsko fronto. Čeprav je Evropska unija gospodarsko desetkrat močnejša od Rusije, je dnevni red vrhunskih zasedanj med Moskvo in Brusljem začuda nenehno diktiral prav Vladimir Putin, so takrat zapisali v ECFR.

Ta polarizacija je po sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad Doneckom, ki je odnesla skoraj 300 življenj, dosegla novo ledišče. Na mizah evropskih vlad so se naenkrat znašli predlogi o gospodarskih sankcijah proti Rusiji, ki se jih zdaj bojijo vsi po vrsti. Tudi v Moskvi. Za Vladimirja Putina, ki se kot polkovnik KGB že po logiki žanra ne more razumeti na ekonomijo, bi sankcije namreč pomenile svojevrstno katastrofo.

Gospodarska rast v državi, ki temelji predvsem na visokih cenah nafte in plina (izvoz surovin predstavlja skoraj 70 odstotkov ruskega izvoza), po letih rasti namreč vse bolj nazaduje in se močno približuje ničli. Tuj kapital množično beži iz države. Investicije iz tujine so se malodane prepolovile. ­Rubelj pada, kreditov skorajda ni več, delovna sila ni več tako poceni, kot je bila. Ogromno denarja požirajo okupirani Krim, Abhazija in Južna Osetija. Prava jama brez dna so bile zimske olimpijske igre v Sočiju, več deset milijard evrov bo požrlo še svetovno prvenstvo v nogometu čez štiri leta. Drastične sankcije s strani Evropske unije, ki je še vedno najpomembnejša gospodarska partnerica Rusije, bi bile za Kremelj lahko uničujoče. Veliko razlogov za to, da Vladimir Putin, ujetnik upornikov na vzhodu Ukrajine in lastne propagande, v zadnjih tednih ne spi najbolje.

Kaj bo storil Shell?

Toda v zadregi je Evropska unija. Zlasti njene najvplivnejše članice, ki že leta ogromno vlagajo v posle z Rusijo. Na prvem mestu je vsekakor Nemčija. Po podatkih Guardiana­ Nemčija iz Rusije uvozi za 38 milijard evrov (v glavnem surovin) na leto, njen letni izvoz pa znaša 36 milijard. Kar 6000 nemških podjetij ima predstavništva v Rusiji. V primeru sankcij bi se nemški izvoz letos zmanjšal za najmanj 6 milijard evrov, ob delo pa bi bilo zaradi tega najmanj 25.000 zaposlenih, če podjetja ne bi hitro našla alternativnih izvoznih trgov, svarijo nemški gospodarstveniki.

Nadvse pomembna gospodarska partnerica Rusije je tudi Nizozemska, ki pa ima z njo tudi največji trgovinski primanjkljaj. Uvoz namreč dosega kar 29 milijard evrov, izvoz pa »le« 8 milijard. Največ poslov z Rusijo imajo Shell, Unilever in Heineken. Shellove investicije v Rusiji, denimo, presegajo 5 milijard evrov. Prvi mož Shella Ben van ­Beurden je le nekaj tednov po ruski okupaciji Krima izjavil, da bo Shell kljub temu širil svoje naftne posle v Rusiji. Toda po tragediji nad Doneckom, v kateri je umrlo skoraj 200 Nizozemcev, med njimi so bili tudi štirje uslužbenci Shella in dva iz Philipsa, se je odnos Nizozemske do Rusije bistveno spremenil.

V Shellu so precej spremenili politiko in izjavili, da bodo v primeru sankcij spoštovali odločitev svoje vlade in Bruslja. Podobno meni tudi Ad van Hamburg, vodja­ Fenedexa, ki zastopa kakšnih 4000 nizozemskih podjetij. Za De ­Telegraaf je izjavil, da bo tragedija v Ukrajini zagotovo dramatično vplivala na nadaljnje poslovanje z Moskvo. Nizozemska preprosto ne more mimo tega, kar se je zgodilo v Ukrajini, je dodal Hamburg.

V hudih zagatah je tudi Francija, ki iz Rusije letno uvozi za 10,3 milijarde evrov blaga, izvoz pa dosega 7,7 milijarde evrov. Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je leta 2008 kot takratni predsedujoči Evropski uniji posredoval v vojni med Rusijo in Gruzijo in s svojo misijo legaliziral okupacijo Abhazije in Južne Osetije. Morda je tudi zato kmalu zatem z »moskovskimi prijatelji« podpisal sporazum o dobavi dveh omenjenih mistralov.

Posel je bil vreden 1,2 milijarde evrov. To so celo za Francijo lepi denarji. Še zlasti zato, ker je ta posel omogočil obdržati najmanj 1000 delovnih mest v francoskem ladjedelništvu in vojaški industriji. Zato je uradni Pariz zelo previden, ko gre za sankcije proti Moskvi. Tudi zaradi zajetnih kreditov ruskim bankam, ki v primeru sankcij bržkone lep čas ne bi zmogle vračati sposojenega denarja.

Zagate na Baltiku

Velika Britanija uradno iz Rusije uvozi za 8 milijard evrov blaga, izvoz pa se vrti okrog 4 milijard evrov. Guardian meni, da bi bil uradni London v primeru sankcij bržkone manj prizadet kot druge članice Evropske unije. Ruski oligarhi ljubijo angleške vile in nogometne klube, toda v finančnih storitvah, ki Londonu letno navržejo okrog 118 milijard funtov, posli z Rusijo predstavljajo vsega odstotek. Čeprav uradni London ob tem bržkone nalašč zamolči posle, ki se dogajajo v britanskih offshore centrih, kot so Britanski Deviški otoki, denimo, in kjer je gotovo precej tudi ruskega denarja.

A Cameronova vlada bo v primeru sankcij proti Kremlju zanesljivo slabo spala. Britanske banke so različnim ruskim podjetjem samo lani posodile za 19 milijard dolarjev kreditov. Zelo živahno je tudi vojaško sodelovanje, na kar so Britance v teh dneh škodoželjno spomnili prav Francozi. Uradni London ruski vojski prodaja vse po vrsti, od ostrostrelskih pušk do sodobnih naprav za šifriranje. Te trgovine za zdaj v glavnem še niso bistveno omejili.

V bistveno resnejših zagatah so baltske države in Poljska, ki najhuje kritizirajo rusko politiko do sosedov in Evropske unije. Poljska, ki iz Rusije uvozi za 18,6 milijarde evrov, izvoz pa dosega 8,1 milijarde, dobiva kar 80 odstotkov plina iz Rusije, baltske države in Finska pa so v tem pogledu celo 100-odstotno odvisne od Rusije. Morebitne sankcije bi kot bumerang najbolj udarile prav po njih. Dodatno se je v odnosih z Moskvo zapletla Madžarska. Ta v Rusiji kupuje 80-odstotkov plina, nedolgo tega pa je z njo sklenila še posel o gradnji dveh jedrskih elektrarn.

Niti ni zanemarljivo, da je stalno arbitražno sodišče danes v Haagu odločilo, da mora Rusija nekdanjim delničarjem zdaj že razbitega naftnega velikana Jukos plačati 50 milijard dolarjev odškodnine.

Zagate so tudi na jugu Evrope. Italija, denimo, iz Rusije uvozi za 20 milijard evrov surovin, izvoz pa dosega 10,8 milijarde. Italijanski minister za gospodarstvo Pier Carlo Padoan pravi, da je evropska ekonomija šibkejša, kot so kazale številke zadnjih let, zato bi bile morebitne sankcije resen problem za obe strani.

Italijanski energetski gigant Eni je pomemben ruski partner pri gradnji plinovoda Južni tok, toda ker je usoda projekta sila negotova, znajo načrtovani zaslužki že v kratkem za vselej pasti v vodo. In zaradi (tudi siceršnje ekonomske) krize se resno zmanjšuje izvoz drage italijanske konfekcije in usnjenih izdelkov, ki jih imajo petičnejši Rusi zelo radi. Izvoz tovrstnega italijanskega razkošja naj bi se letos zmanjšal za najmanj 6 odstotkov.