RADEČE – Enainpetdesetletni Milan Pušnik iz Rimskih Toplic je zaposlen v Prevzgojnem domu Radeče, kjer kazni prestajajo mladoletniki. Opravlja delo inštruktorja in bi se rad upokojil. A za obdobje 10 let mu niso priznali statusa pooblaščene uradne osebe, čeprav se mu delovne okoliščine v tem času niso v ničemer spreminjale. Tako bo moral delati še naprej, čeprav je v seštevku, upoštevaje benifikacijo, že presegel 40 let delovne dobe. Če bi njegovi izračuni držali, bi se lahko upokojil že 19. decembra lani, ko je slavil abrahama. Takrat mu je informativni izračun pokojnine Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) pokazal slabih 700 evrov mesečnih prejemkov. A če svojega statusa ne bo mogel urediti, se boji, da mu bodo zakonske spremembe in reforme še dodatno slabšale pogoje in vse bolj odmikale dan, ko bo lahko službi pomahal v slovo.
»Do leta 2001 je veljala benificirana delovna doba, potem so nam jo ukinili in začeli plačevati po drugem pokojninskem stebru. Po njem bi nam za vsako leto delovne dobe pripadli še trije meseci dodane dobe. Toda ta dodana doba je kar nekam izginila. Gre za 45 mesecev, skoraj štiri leta. Lani sem šel na ZPIZ in so mi rekli, naj prinesem potrdilo, da sem pooblaščena uradna oseba. Dobil sem papir ministrstva za pravosodje, podpisal ga je direktor našega zavoda Franc Majcen, toda potrdilo ni veljalo, ker sem po enem členu uradna oseba za ZPIZ, po drugem pa za naš prevzgojni dom,« pove inštruktor, ki jih pogosto nazivajo z mojstri.
Pušnik se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic, ta pa je ugotovila, da se po noveli zakona o izvrševanju kazenskih sankcij tudi inštruktorji lahko upokojijo pod ugodnejšimi pogoji. Njegova pobuda je zato utemeljena, saj so lani pri upokojevanju zakonsko odpravili neenakosti med inštruktorji in pravosodnimi policisti – oboji večino delovnega časa delajo z zaprtimi osebami. Toda Milanu to ni pomagalo. ZPIZ je zahteval drugo potrdilo, in v zavodu so mu ga izdali.
»V tajništvu me je čakalo potrdilo, da sem uradna oseba, vendar da to nisem bil od maja 2000 do oktobra 2010. Smešno, saj sem v tem obdobju opravljal povsem enako delo, kar v potrdilu tudi piše. Takšnega papirja ne bom nesel na ZPIZ.«
Marca prihodnje leto bo Milan dopolnil 25 let službovanja v domu, kjer kazni prestaja 26 mladoletnikov, pet jih je na begu. Že ta podatek govori o posebnosti dela z mladimi prestopniki.
»V zavodu nas je zaposlenih 46, od tega šest inštruktorjev. Vsi, razen nas in čistilk, so uradne osebe, in to velja za vse zavode za prestajanje kazni pri nas. Moje delo je takšno, da moraš biti čisto vse: oče, mati, vzgojitelj, predvsem pa človek. Pridobiti si moraš zaupanje mladih, delo je odgovorno in psihično naporno. Doseči moraš, da ti mladoletniki ne zbežijo, ko greš z njimi ven. Vozil sem fante na izpite v šolski center v Celje in Velenje, pa mi ni nihče zbežal,« pojasni Milan, ki so ga vse peripetije naposled spravile v bolniško posteljo.
Priznava, da nima več volje in moči, da bi še naprej delal, in predvideva, da enako razmišljajo tudi sodelavci, ki so se znašli v podobnem položaju. Na koncu poudari, da je pri reorganizaciji leta 2008 izgubil pet plačnih razredov.
Ne ovirajo ga
»Popolnoma ga razumem. Ima smolo, je nekakšna žrtev sistema, v zavodu je še en takšen delavec. Težko je urejati stvari za nazaj, saj si primer vsakdo tolmači po svoje. Vem, da so ljudje vse bolj nezadovoljni, toda mi ga ne oviramo, temveč podpišemo tisto, kar nam naročijo. K nam je prišel leta 1991, a poznal sem ga že prej, ko je bil še rudar. Imel je benifikacijo, pa so mu jo leta 2000 ukinili, kakor tudi vsem drugim mojstrom. Zmanjkalo mu je let pa tudi mlad je še,« je pojasnil direktor Prevzgojnega doma Radeče Franc Majcen.
