PREDMEJA – »Moj oče je bil Stanko Krapež in je bil sin Franca Krapeža, ki so mu rekli tudi Žlaguc,« je uvodoma navrgel 77-letni Albin Krapež. »Pa tudi Žlaguc je bil sin Franca Krapeža, ta je bil rojen leta 1862, klicali so ga Porubanuc in je bil moj praded!«
Nekdanji poveljnik civilne zaščite za severno Primorsko je že pred dvajsetimi leti razmišljal, da bi se njihov rod, ki je tako bogato razvejan, nekoč vendarle zbral na Gori, kot pravijo najbolj ravnemu in poseljenemu predelu planote nad Ajdovščino, koder se razprostirajo vasi Predmeja, Otlica, Kovk in Gozd. Kdor se je rodil tam gori, kjer se tako lepo mešajo vplivi mediteranske in alpske klime, je Gorjan.
»Če se tu rodiš, si obsojen na vračanje!« porečejo Gorjani. Odkar so se tja naselili, so močno navezani na svojo grudo, ne nazadnje jih je pred izgradnjo ceste z Deželo, kot rečejo Vipavski dolini, povezovalo le nekaj poti. Še kako so ponosni tudi na zgodovino. Zapisi iz leta 1601 pravijo, da se je tja kot prvi naselil Štefan Bizjak. Tega pogumnega lovca je poslal na Goro grof Attems s Križa, in sicer da razišče možnosti lova in gozdarjenja. Oskrboval je grofa z divjačino. Kljub izjemno težkim razmeram za življenje si je zgradil hišico in jo poimenoval Pri Bizjakih.
Dve leti pozneje je grof na Goro poslal še svojega zaupnika Andreja Krapeža, ta je opravljal oskrbniške posle. Bil je silno izobražen, vzgojen na gradu, znal je tudi nemško. Hišo si je postavil na Pristavi, današnji Otlici.
Z vseh vetrov
Lojzka Eržen, vnukinja Franca Porubanuca, je Albinu Krapežu pred približno petnajstimi leti podarila sliko, na kateri sta Porubanuc in Jera. Ko je prijel to sliko, je obenem držal tudi obvezo, da bo ohranjal spomin na prednike.
»Na pogrebu bratranca Bogdana Bizjaka ter še ne leto prej preminule sestrične Drage Rijavec sva s Francem Krapežem ugotavljala, da se srečujemo pravzaprav samo še na pogrebih,« je pripovedoval teden po angelski nedelji, ki jo Gorjani praznujejo vsako prvo nedeljo v septembru. Dobro se je počutil. Saj je prišlo na Predmejo kar 230 njegovih sorodnikov, potomcev Porubanuca. Prišli so z vseh vetrov: s Predmeje, iz Vipavske doline, Trebuše, Tolmina, Ljubljane, Radelj ob Dravi, Prevalj, daljne Francije in Nemčije. Albin je namreč sklenil, da bo zbobnal skupaj prav vse Porubanuce po Francu Krapežu, in sicer z obeh strani Golakov, saj je imel njihov prednik prvo ženo s Predmeje, drugo pa iz Mrzle Rupe.
Da so srečanje naposled sploh izvedli, se je moral pošteno poglobiti. Najprej je obiskal pokopališča na Predmeji, v Gorenji Trebuši in v Kojskem ter dobil točne podatke o umrlih. Ker pa jih je želel, jasno, dobiti še o živečih potomcih, je moral imeti tudi zvrhano mero potrpljenja in časa. Izdatno sta mu pomagala arhivar Luka Tul s Škofijskega arhiva v Kopru in otliški župnik Lojze Šinkovec.
Astien in Ludvika
V soboto, 9. septembra, je bil ves Albinov trud dokončno poplačan. Zbrani izbranci so bili priča kulturnemu programu, v katerem so prisluhnili poetični predstavitvi njihove Gore, zapeli so Trebušani in moški pevski zbor iz Vrtovina, razgrnili so tudi svoje bujno in razvejano družinsko drevo, ki si ga je ob primorski polenti in golažu lahko prav vsak ogledal ter izvedel, da je bil Franc Krapež Porubanuc v slovenskem prostoru znan kot izdelovalec smuči, na katerih so se leta 1892 popeljali celo na prvi tekmi v smučarskih tekih v Srednji Evropi! Izvedeli so, da se je njihov prednik leta 1912 s Predmeje preselil v Gorenjo Trebušo, kjer je kupil kmetijo Žerovec s 36 hektarji zemlje. Da je delal kot mizar in prevzemnik del na cestah v Avstriji, so še izvedeli. Ter da se mu je v obeh zakonih rodilo kar 13 otrok!
Če je bila najstarejša 91-letna Ludvika Zlobec, je bil oni dan na Predmeji njen najmlajši sorodnik majceni Astien Krapež, rojen pravzaprav šele pred dnevi, 14. avgusta, očetu Klavdiju Krapežu.
Zbrani Krapeževi in Bizjakovi so na Predmeji potem kramljali in ugotavljali, da glede na izobrazbo ne zaostajajo prav nič za drugimi, da pa pri poslovnih uspehih še zdaleč ne dosegajo starega in podjetnega Porubanuca. Opažajo tudi, da posebnih bolezni nimajo, da pa je prisotno škiljenje na desno oko. Kar pa ne bo prav nobena ovira, so se še strinjali, da ne bi postalo to srečanje v prihodnje tradicionalno. Naslednjič pričakujejo še vse tiste, ki jih tokrat ni bilo.
Porubanučev prvi sin Rudolf Krapež, rojen leta 1885, je bil inštruktor smučanja v avstrijski vojski, njegov dve leti mlajši brat Žlaguc pa je ostal doma na kmetiji. Bil je vodja skupin, ki so pogozdovale pobočja Gore. Žlaguc je imel devet otrok. Tretji sin Janez je bil rojen leta 1890, poznan je bil tudi kot Jnže in je imel pet otrok. Ker ni imel dela, je družino preživljal s kontrabantstvom. Iz Jugoslavije je v Italijo nosil tobak, v obratni smeri pa kavo. Ker je bil nenehno na robu zakona, so ga obsodili celo na osem let zapora. V Gorenji Trebuši je veljal za pravega junaka, saj se je krčevito upiral Italijanom. Najmlajši sin je bil Avguštin in se je rodil 29 let za Rudolfom. Bil je neprimerno bolj umirjene sorte. Bil je pričevalec časa in mojster fotografije. Pa še to: ena izmed Porubanučevih hčera Rosina (roj. 1895), ki so jo klicali Roza, je v Trstu diplomirala za babico, kar je bilo za tiste čase velikanski uspeh za Slovenko. |
