Pravzaprav gre za pobeg iz koprskega zapora, a so ga mediji naredili za novico tedna, morda celo meseca, če dosedanji tempo člankov, komentarjev, soočenj in intervjujev ne bo ponehal. Časopisi, radijski programi in vsi televizijski, ki dajo kaj nase, niso zamudili priložnosti. Posnetki nadzornih kamer so bili tako pogosto predvajani, da je vsa dežela dihala z ubežnikoma, od katerih je eden dobil pravi robinhoodovski status simpatičnega in nenasilnega človeka. In še v slovenskem zaporu se je znašel po neki nenavadni logiki. Ko je pobegnil v Italijo, tam nikomur ni prišlo na misel, da bi ga aretiral. Tako je izkoristil moderno tehnologijo in se v živo pogovarjal z nami, branil paznike pred hujšimi očitki in kramljal z upravnikom zapora. Pazljivejše oko bi morda opazilo celo nekaj občutkov krivde, ker je slednjega spravil v predčasno upokojitev.
Naj dodam samokritično priznanje – tudi tale zapis spada med izkoriščanje vsesplošnega navdušenja nad tematiko. Vendar ne znam drugače poskusiti, da bi se strasti v...
