Križnar: Nikoli in nikamor več sam

Aktivista in borca za človekove pravice je na letališču pričakala njegova žena Bojana Pivk Križnar, oba pa sta bila ob težko pričakovanem snidenju vidno zadovoljna nad srečnim razpletom. S Križnarjevim prihodom v Benetke se je tudi uradno končalo njegovo reševanje, ki se je začelo kmalu po njegovi aretaciji na severu Južnega Sudana.

Sicer razpoloženi Križnar, ki je bil v preteklosti že nekajkrat zaprt, je med odgovarjanjem na novinarska vprašanja priznal, da je bila tokratna izkušnja težja od prejšnjih. »Svet se je v zadnjih desetih letih še bolj predal strahu,« je poudaril. »Ravno zaradi tega se moramo obrniti, če hočemo našo vrtalno napravo spraviti v Nubske gore.«

Črno srce

Pojasnil je, da je na severu države iskal pot čez naftna polja, po kateri bi lahko spravili v Nubske gore napravo za iskanje vode. Vsi njegovi poskusi v zadnjih treh letih so bili neuspešni, toda obupal ni. Naposled, kot je poudaril, je le odkril način, kako napravo − denar zanjo je zbral z donacijami − dostaviti na končno destinacijo. Ugotovil je, da ne bo šlo brez podpore južnosudanske varnostne službe. Ta ga je v zadnjih štirinajstih dneh prepričala, da je najmočnejša sila na svetu, je v ciničnem tonu pripomnil Križnar.

V zaporu, kot je kasneje razložil, se je znašel zato, ker pri sebi ni imel pravega dovoljenja, ki ga izda varnostna služba. Kot je povedal, je bil zaprt v najboljšem delu zapora, ki ga je primerjal z Dantejevim peklom. Z nikomer ni smel komunicirati, toda tragične zgodbe posameznikov so kljub temu našle pot do njega. Politični ujetniki so mu povedali, kako so bili zaprti brez sodne podlage, ker so bili novinarji, ki so odšli na demonstracije, kasneje pa so jih osumili, da so podpihovali te demonstracije. Župnik, ki je zaprt že tri leta, mu je povedal, da je leta 2013 v času pokolov v Džubi odprl vrata svoje cerkve ženskam in otrokom, ki so bežali. Toda obtožili so ga, da je pomagal upornikom.

Dva zapornika, ki sta z njim spregovorila nekaj besed, so prebičali v pričo njega. Kaj takega, je dejal, še nikoli ni videl. »Mene niso, pa čeprav bi me mogli. Tudi sam se štejem med Nube, imam zelo črno srce.«

Žrtvovan kot Nube

Na vprašanje, ali se je v zaporu počutil tako kot Nube, je odgovoril pritrdilno in dodal, da je bil »žrtvovan«. Dejal je, da so z njim ravnali tako kot z Nubami. »To je bilo logično, veliko se družim s temi ljudmi, ki so si blizu z naravo, ki ne živijo kot urbani, civilizirani svet. In takšne pač žrtvujemo.« Prepričan je, da bi z njim ravnali še toliko slabše, če ne bi bilo nemškega diplomata, ki se je postavil zanj.

Zatrdil je, da se bo vrnil nazaj v Južni Sudan, toda »nikoli in nikamor več sam«. Dejal je, da bi rad prihodnjič s seboj odpeljal svojo ženo Bojano, menda zaradi njenih dobrih pogajalskih sposobnosti.

Odločen je, da bo še naprej poskušal v Nubske gore dostaviti vrtalno napravo za iskanje vode, brez vode, kot pravi, verjame, da bodo Nube zelo težko preživeli. Poudaril je še, da mu je popolnoma vseeno, kdo jih reši, »pomembno je samo, da se jih reši«.

»Imam to srečo, da sem zdaj med vami, tistih pol milijona ljudi pa ostaja tam.« Križnar je prepričan, da on v sami zgodbi ni pomemben, da je le »glasnik sporočila tistih, ki jih bomo vsi skupaj žrtvovali za neke višje interese, cone udobja, navidezne varnosti. Ker se je meni zgodilo isto, naj vas opozorim, da so to korenine človeštva. To, kar se bo zgodilo njim, se bo malo kasneje tudi nam vsem.«