Tiskane izdaje
Čeprav na obrobju svetovnega in evropskega dogajanja se v Italiji z vsemi močmi mlatijo politiki stare in nove garde, pri tem pa politična barva skoraj ni več pomembna. Gepardu – gattopardu, kakor pravijo svoji stari literarni pošasti –, ki vedno znova stori vse, da se v Lepi deželi nič ne spremeni, pa gre tokrat slabo, hira in odmira. Tako vsaj trdi premier Matteo Renzi, politik mlade generacije, ki poskuša posodobiti Italijo, čeprav je to komaj komu po volji. Ali ima Renzi prav, še ni jasno.
Izpeljal bom reforme, ker je to dobro za Italijo in Italijane, je spet odločen mladi premier. Ta teden so ga ustavili v senatu, podobna usoda ga najbrž čaka v poslanski zbornici. Obstrukcionizem skupine manjših strank je za zdaj ustavil vse postopke. Ko je vladna večina zagrozila s svojimi odločnimi potezami, pa so politiki iz opozicije odkorakali kar na Kvirinal, v predsedniško palačo. Pri tem je dobra vsaj ena stvar, ugotavljajo komentatorji, pri tem pa mislijo na Gibanje pet zvezd, ki je z obiskom Kvirinala priznalo avtoriteto institucije predsednika republike. Postaranemu Giorgiu Napolitanu pri 89 letih že spet nalagajo težka bremena. Zdi se, da so se navadili na njegovo modrost in odločitve, ki včasih skoraj presegajo opolnomočja predsednika republike. Reševal je vladno krizo, ko je padel Berlusconi, sprejel je še en mandat v predsedniški palači, ko se je razklalo na levi sredini, izpeljal je še eno povezavo med levico, desnico in sredino.
Premier Renzi, 39-letni politik, ki je bil še v začetku leta le župan Firenc, v visoki politiki pa se pred prevzemom Demokratske stranke in ne prav demokratično odstranitvijo predhodnika Enrica Lette ni preizkusil še nikdar, je obljubil vsak mesec po eno reformo. Volivci so ga nagradili nemudoma, že na evropskih volitvah. Nobena druga levosredinska stranka v Evropi ni dobila toliko glasov kot Renzijevi demokrati. Ko pa so se zadnje tedne začele resne, odločilne razprave v parlamentu, zlasti tista o zmanjšanju senata celo za polovico, so proti njemu nastopili vsi, ki niso del njegove pisane levo-desno-sredinske koalicije, spadajo pa eni na levo, drugi na desno, tretji na nedoločljiv prostor nekje na sredini.
Matteo Renzi je na oblasti šele pol leta, a je že pustil pečat, ki bi ga nasprotniki radi izničili, še preden bi se lahko kaj spremenilo in bi sistemski premiki vplivali na vsakdanje odločitve. Zlasti po zmagi na nedavnih evropskih volitvah, ki v Italiji za realno razmerje sil ne pomenijo kdo ve koliko, si upa Renzi groziti s predčasnimi parlamentarnimi volitvami. Prepričan je, da dobrih 40 odstotkov na evropskih volitvah pomeni tudi najmanj toliko na parlamentarnih. Pri tem upošteva nekaj dejstev, ki jih nasprotna stran ne more zanikati. Na desni so razklani vsaj toliko kot na levi, premier sam pa se igra sredinsko politiko, ki bi bila lahko všeč volivcem, sitim starih zgodbic.
Renzijevi sodelavci so ta teden, ko se je v parlamentu razgrelo do vrelišča, napovedali celo referendum, če bi manjšina še naprej preprečevala sprejetje odločitev z vedno novimi amandmaji. V senatu so namreč doslej predstavniki desničarske Severne lige, levičarskega gibanja SEL in barvno nedoločljivega, malo anarhičnega gibanja Pet zvezd vložili kar osem tisoč amandmajev. Če bi res razpravljali in glasovali o vsakem posebej, bi lahko postopek končali čez nekaj mesecev ali let.
Da si v Italiji katera koli politična sila upa napovedati referendum, mora biti prepričana, da bo na volišča privabila najmanj 50 odstotkov volivcev in potem zmagala. Če je udeležencev manj kot 50 odstotkov in en glas, referendum ne velja. S takšnim sistemom so Italijani preprečili ljudsko odločanje o vsaki malenkosti ali stvareh, ki jih večina ne razume ali ji ni zanje mar.
Silvio v ospredju
Zadnje čase je cela vrsta dogodkov, ki vsakokrat posebej pred javnostjo zameglijo sprejetje reform. Ta teden je v ospredje stopil Silvio Berlusconi, ki so ga čudežno oprali vseh grehov v aferi »Bunga bunga«. V posmeh vsemu svetu je postal nedolžen, vse, kar je metalo nanj slabo luč, je izginilo, saj se ni niti zgodilo, kaj šele, da bi bilo kaznivo. Potem je v Rim sredi tedna pripotovala na smrt obsojena Sudanka Meriam, ki jo je premier pričakal na letališču, sprejel jo je tudi papež Frančišek. Na to, da prerekanja poslancev in senatorjev niso v središču pozornosti, vpliva dejstvo, da Italijani, ki nimajo več denarja za prešerne počitnice, kakor so jih bili vajeni, komaj še kaj verjamejo politikom, ki spuščajo v zrak meglo, njihovi prepiri v palačah senata in poslanske zbornice jih ne zanimajo več. Na njihov vsakdanjik ne vplivajo niti novice, da se je gospodarska rast povečala od 0,4 na 0,8 odstotka. Ko jim vlada, zdaj je to Renzijeva ekipa, obljubi, da bo prihodnje leto bolje, ne verjamejo. Tudi prejšnje vlade, v zadnjih treh letih so se zvrstile tri, so obljubljale Indijo Koromandijo čez eno leto, spremenilo pa se ni nič.
Ko so predsednika vlade, ki je zdaj tudi predsedujoči v Evropski uniji, ta teden, po obstrukciji v parlamentu, vprašali, kako gre kaj gepardu, je odgovoril, da slabo, da zver hira. Pisatelj Giuseppe Tomasi di Lampedusa je v romanu Gepard, po italijansko Il Gattopardo upodobil Italijo, kakršna je vedno bila in je še danes. V njej mogočniki nenehno nekaj spreminjajo le zato, da se ne bi ničesar spremenilo.
Renziju zdaj ni jasno, kakor so se lahko v uporu proti njemu združili tisti z desne, tako rekoč skrajne desnice, pa tisti z leve, ki so blizu skrajni levici, zraven so še tisti, ki naj bi na zadnjih parlamentarnih volitvah pomenili nekakšno čudežno rešitev za Italijane, naveličane starih, skorumpiranih strank. Gibanje Pet zvezd, ki ga precej trdo vodi komik Beppe Grillo, je dobilo največ glasov med vsemi posamičnimi strankami, zdaj pa nasprotuje vsemu, vsem in vsakomur. Mimogrede je našlo skupni jezik s svojimi načelno najhujšimi nasprotniki z obeh strani.
