Potrebnih je bilo štiri dni težkih pogajanj in pet držav, od tega tri velike, da so si razdelile očitno zelo veliko breme. Šlo pa ni za milijon migrantov, kolikor jih je na primer leta 2015 sprejela Nemčija, niti za sto tisoč, celo ne za tisoč, ampak za samo 255 afriških migrantov, od tega 141 s humanitarne ladje Aquarius, ki je končno lahko pristala na Malti. Razdelile so si jih Francija, Španija, Nemčija, Portugalska in Luksemburg. Torej samo majhen del od 28 članic EU, ki tako še vedno nima strategije za reševanje migrantskega vprašanja.
Španci si niso upali še enkrat pomagati
Na Aquariusu so bili tokrat večinoma mladoletni begunci iz Eritreje in Somalije, ki so jih rešili pred libijsko obalo. Tako kot pred dvema mesecema, ko nihče ni hotel sprejeti 629 migrantov in beguncev, dokler se jih ni usmilila Španija, je dogodek spominjal na čezoceansko ladjo St. Luis. Ta je spomladi 1939 tavala po Atlantiku in zaman iskala pristanišče rešitve za 900 nemških Judov (številni so prišli iz taborišč), ker jih ni hotela sprejeti nobena zahodna država, najprej pa ne Britanci v Palestini. Težave Aquariusa so nastale, potem ko je v začetku junija novi italijanski notranji minister Matteo Salvini zaprl italijanska pristanišča za migrante, ki naj bi odslej »videli Italijo samo še na razglednicah«. Če je junija pomagala španska socialistična vlada, si tokrat tega ni upala ponoviti, saj se je v zadnjih dveh mesecih povečal dotok migrantov v Španijo.
Več španskih in francoskih mest ter regij (Korzika) je sicer pred nekaj dnevi po italijanski zavrnitvi Aquariusa predlagalo, da sprejme teh 141 beguncev, a španska in francoska vlada sta to preprečili. Francoski predsednik Emmanuel Macron je najbrž podobno kot španski premier Pedro Sánchez razpet med svojim humanizmom (lani pred volitvami je pozdravil pogum kanclerke Angele Merkel leta 2015) in željo, da bi pokazal odločnost pri ustavitvi migrantov pred francoskimi mejami. Kar 67 odstotkov Francozov je bilo namreč junija proti sprejetju 629 migrantov z Aquariusa. Očitno so se zbali, da bi bil to samo začetek odpiranja meja afriškim prišlekom.
Macron je raje tiho
Tako ni presenetljivo, da je Macron, ki je na počitnicah na Azurni obali, zadnje dni raje molčal glede Aquariusa (oglasil pa se je glede nesreče v Genovi). Večina njegovih volilcev iz prvega kroga predsedniških volitev, ko je dobil 24 odstotkov glasov, je za sprejem beguncev, saj gre bolj za levosredinske volilce s humanističnimi ideali. Toda desni Francozi, ki bi jih Macron rad pridobil pred volitvami v evropski parlament prihodnje leto, so proti sprejetju migrantov. Zato je Macron raje tiho, saj sinteza ni mogoča.
Macron se tudi dobro zaveda, da je v Italiji levosredinska vladajoča stranka demokratov doživela hud poraz na volitvah, ker je bila do neke mere gostoljubna do afriških migrantov. A predvsem EU, ki ni pomagala Italiji, je omogočila vzpon skrajnega desničarja Salvinija. Sánchez se prav tako boji krepitve desnice, saj je letos več novih migrantov prišlo v Španijo kot v Italijo, ki je bila v letih 2016 in 2017 daleč na prvem mestu v Evropi.
Povsod v EU se zmerni politiki bojijo, da bi na evropskih volitvah prihodnje leto zmagali desni populisti, čeprav se je letos močno zmanjšalo število novih migrantov, tudi tistih iz Libije. Porazdelitev nekaj sto migrantov in beguncev vsak teden ne bi smela predstavljati nobenih težav za EU, ki ima pol milijarde prebivalcev in visok življenjski standard. A očitno je še to preveč, saj Aquarius, ki je zadnja ladja nevladne organizacije za reševanje migrantov pred Libijo, ne bo smel več početi tega, ker mu Gibraltar ne dovoli več pluti pod svojo zastavo.
