Dokumentarni film slovenskega režiserja Žige Virca Houston, imamo problem!, ki je svetovno premiero doživel na Tribeca Film Festivalu (ustanovil ga je sloviti Robert de Niro) v New Yorku aprila letos, se še vedno vrti v naših kinodvoranah, a vse manj buri duhove. Toda ko ga bodo na začetku 2017. predvajali tudi na nacionalni teve, bo znova veliko razburjenja, o tem ni nobenega dvoma. Film raziskuje mit o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja. Miselno izzivalni, napeto fantazijski in srhljivo resnični dokumentarec nas popelje v čas, ko poskušajo ZDA v prestižni tekmi osvajanja vesolja prehiteti Sovjetsko zvezo, Jugoslavija pa išče način, kako bi unovčila norijo hladne vojne. Predsednik Tito se premeteno domisli, da bi lastni vesoljski program prodali ZDA. Na tej zabrisani meji med realnostjo in fikcijo v filmu nastopi tudi naš filozof svetovne slave Slavoj Žižek, ki postavi ključno vprašanje: »Kaj je pravzaprav res?«
Jugoslavija je na področju nuklearne energije sodelovala z ZDA; Josip Broz, Edvard Kardelj in Aleksandar Ranković so sanjali celo o jugoslovanski atomski bombi. Elektrotehnik dr. Peter Starič, pisec številnih tehtnih člankov in strokovnih knjig z mednarodno veljavo, ki se je podiplomsko šolal v ZDA, se spominja, da je bil zlasti zagnan Ranković, ki pa so ga leta 1966 – ne zaradi bombe – razrešili vseh javnih funkcij.
Legendarni kajakaš Divji Natan Leta 1931 rojeni Ljubljančan Natan Bernot je bil doma tudi v športu, njegova panoga je bila veslanje na divjih vodah: bil je konstruktor čolnov (tudi letal), vrhunski kanuist, z že pokojnim bratom Daretom – ta je z družino leta 1981 izgubil življenje v letalski nesreči na Korziki – dobitnik srebrne kolajne na svetovnem prvenstvu leta 1963 v Spittalu v kanuju dvosedu, pozneje pa tudi funkcionar in prodoren kajakaški zanesenjak ter divjevodaški guru. Čeprav se je uveljavil kot eden od vodilnih slovenskih energetikov, ga največ Slovencev vendarle pozna po tem, da je s svojo navzočnostjo vtisnil neizbrisen pečat kajakaštvu. Med študijem v ZDA je bil Natan tudi tam veliko kajakaško ime. Vsakdo si je želel sesti z njim v čoln, saj se je vedelo, da bo z njim zmagoval. Tako si je onstran Atlantika prislužil vzdevek Divji Natan (Wild Natan). Vsi ameriški čolni so bili aluminijasti in okorni, Bernot je naredil načrte in tehnologijo za kanu enosed iz plastike, ki je postal popoln zmagovalni čoln za več naslednjih let, s tem se je za vedno zapisal v zgodovino ameriškega kajakaštva. Tudi v slovenskem kajakaškem športu kajpak ne gre brez družinskih povezav. Tako je imel Natan med športniki ne samo brata Dareta, ampak tudi ženo Alenko - Neno: v paru z Borutom Justinom je bila v kategoriji kanu dvosed mix leta 1963 v Spittalu celo svetovna prvakinja. |
Te dni mineva tudi 50 let, odkar je bil 12 kilometrov severovzhodno od Ljubljane sredi polj na levem bregu Save, v Podgorici blizu Šentjakoba, zgrajen atomski reaktor Triga, darilo Združenih držav, ki so svetu, zlasti pa Sovjetski zvezi, želele pokazati, da Slovenija spada v zahodno politično sfero. Reaktor je bil vreden 300.000 ameriških dolarjev, kar je bilo tedaj ogromno. Sedem let pred slovenskim pa je bil v Vinči pri Beogradu postavljen reaktor, zgrajen z rusko tehnologijo. Evropo in Jugoslavijo so si namreč veliki trije, Roosevelt, Churchill in Stalin, razdelili že februarja 1945 in Slovenija je padla pod anglo-ameriško vplivno območje.
Enaintridesetega maja 1966 ob 11. uri je pri nas prvič stekla kontrolirana jedrska reakcija in začelo se je obratovanje reaktorja, ki uspešno poteka še danes. Reaktorski infrastrukturni center v Podgorici, posebna je njegova oblika, ki simbolizira atomsko gobo, je del Instituta Jožef Stefan in v reaktorju Triga že pol stoletja neprekinjeno šolajo in raziskujejo na področju jedrske tehnologije.
Med nami je še vedno tudi Natan Bernot, neverjetni mož z velikim znanjem, inteligenco in mnogo talenti, ki je reaktor postavil, kajpak pod ameriško kontrolo, in vodil. Diplomiral je leta 1958 na ljubljanski fakulteti za strojništvo iz termodinamike pri slovitem profesorju Zoranu Rantu, nadaljeval podiplomski študij jedrske tehnike v ZDA na Penn State University v Pensilvaniji pri profesorju J. N. Palladinu ter se pozneje v San Diegu v Kaliforniji pri General Dinamics še specializiral prav za gradnjo atomskih reaktorjev Triga. Na Institutu Jožef Stefan je bil zaposlen med letoma 1959 in 1968; 1960–1966 kot vodja gradnje raziskovalnega reaktorja Triga v Podgorici, do 1968. pa kot višji strokovni sodelavec in vodja odseka za reaktorsko tehniko.
Ni pa več med nami direktorja inštituta v času gradnje in prvih letih obratovanja reaktorja, fizika Milana Osredkarja. Še en Ljubljančan, rojen je bil 1919., udeleženec NOB, umrl je 2003. Leta 1954 je diplomiral iz tehnične fizike v Ljubljani in 1958. doktoriral, izpopolnjeval se je na Univerzi New York in tam zagovarjal magisterij iz jedrske tehnike. Delal je tudi pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju, nazadnje kot vodja oddelka za reaktorje, in pri Združenih narodih kot izvedenec, bil je tudi redni profesor na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.
Natan Bernot je pozneje postal glavni direktor Inženirskega biroja Elektroprojekt (IBE) in bil tudi eden od botrov in strokovnih sodelavcev pri snovanju jedrske elektrarne v Krškem; ta deluje od leta 1981. Tudi Nuklearna elektrarna Krško je bila zgrajena z ameriško tehnologijo westinghouse in je še danes edina na območju nekdanje Jugoslavije. Bernot je bil tudi politik, celo zvezni poslanec, poslansko kariero je končal leta 1986 v Beogradu. Še danes je aktiven kot termodinamik, energetik in energolog in je eden od ključnih mož pri ustvarjanju Energetskega koncepta Slovenije (EKS).
Njegov oče Zvonimir Bernot (mama je bila Iza, doma iz Trsta) je bil zaprisežen socialni demokrat, kar je še danes tudi sin. Tako zelo je sovražil Hitlerjev nacionalsocializem, da je dal sinu judovsko ime Natan in pokazal nasprotovanje nacistični rasni teoriji. Na univerzah v Pragi in Berlinu je študiral filozofijo in novinarstvo in bil član Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) do leta 1920, nato član glavnega odbora Socialistične stranke Jugoslavije (1920–1923) in urednik glasila Naprej. Z uvedbo šestojanuarske diktature leta 1929 se je umaknil iz političnega življenja. Poklicno se je ukvarjal s publicistiko in umrl v Ljubljani leta 1955, tako da sinovih velikih kariernih dosežkov ni dočakal.
