Gradbeniki, zlasti infrastrukturni, imamo v življenju veliko srečo: kar naredimo, ostane za dolgo, ne samo za nekaj let. Ta poklic je res lep, za nobenega drugega ga ne bi zamenjal. Žal popljuvan in pogosto razvrednoten. Včasih nas označijo malone za kriminalce in skoraj sram te je povedati, da si gradbenik. Tako o svojem poklicu razmišlja trenutno eden najbolj prepoznavnih obrazov gradbene stroke – direktor projekta za gradnjo drugega tira Koper–Divača, Bojan Cerkovnik.
Polnih 35 let je minilo, odkar je diplomiral na ljubljanski gradbeni fakulteti. Že leta velja za enega naših vrhunskih gradbenih strokovnjakov. Vodil je avtocestne projekte na Gorenjskem in ljubljanski obvoznici. Mnogo prigod zna povedati iz tedanjega živahnega utripa na našem avtocestnem križu.
In v vsem tem času se je nabral zavidanja vreden seznam »njegovih« projektov: v poznih osemdesetih odsek Šmarje - Sap–Višnja Gora in v zgodnjih devetdesetih odsek Hrušica–Vrba, nato so sledili severna ljubljanska obvoznica, vzhodna obvoznica s tripasovnim predorom Golovec, odseki Naklo–Kranj, Podtabor– Naklo, Peračica–Podtabor in Vrba–Peračica. Vodil je projekt izboljšave hidravličnega delovanja kanalizacijskega sistema v Ljubljani, pa projekt Športni park Stožice, rekonstrukcijo krožnega križišča Tomačevo v semaforizirano krožišče, sanacijo planiške letalnice skupaj z gradnjo žičnice in dostopne ceste ter projekta Mrtvaški most in upravni center Jesenice. Vse to do leta 2011.
Potem pa je postal direktor projekta Železnice in zagrizel v drugi tir. Tako ga zadnjih šest let zaposluje predvsem trenutno tako zelo razvpit projekt, da bomo zaradi njega imeli konec tega tedna celo referendumsko nedeljo. O tem si pač misli svoje, glede nujnosti gradnje drugega tira pa je jasen: potrebujemo ga, ker ga nujno potrebujejo Luka Koper in ostalo gospodarstvo in ker je sedanji tir več kot v slabem stanju, preobremenjen, poka po šivih in na njem je kakšno resnejše popravilo zelo težko opraviti. »Nimamo več tega časa. Tir je preprosto preobremenjen.«
»Pogumno« govorjenje
Leta 2013 je ocena znašala 1,3 milijarde evrov, po presoji podjetja 2TDK, ki ga je vlada ustanovila za potrebe gradnje drugega tira, nas bo ta stal 960 milijonov. Razlika med obema vsotama pa je dejansko čas, kajti tržne razmere so danes drugačne kot pred štirimi leti. In cena je izračunana na temelju projekta za gradbeno dovoljenje, kar pomeni visoko raven projektiranja, pri kateri ne gre več za neke ideje ali študije, temveč zelo resen projekt, pripravljen na podlagi geoloških raziskav in natančnih terenskih meritev. Zdaj pa se pojavljajo neke druge variante, razmišlja sogovornik, in vsakdo razpravlja o tem, da bi drugi tir lahko zgradili za pol ali celo četrt predvidene cene ... »To se mi zdi zelo pogumno govorjenje, saj za njim ne stojijo nobeni resni projekti, ni izrisanih vzdolžnih in prečnih profilov, trasa ni umeščena v prostor, še tega ne vemo, ali bi nam prostor to sploh dovolil oziroma ali predpisi o varovanju okolja to dovoljujejo. Zares pogumno, kdor to govori.«
Odkrito priznava, da ga zaboli srce, kadar posluša takšne posplošene ocene. »Boli me in ni mi vseeno.« O politikih, ki se radi postavljajo nad stroko, pravi, da njih pri vsem tem še nekako razume. Bolj ga zmoti, kadar kaj takšnega sliši iz vrst negradbene stroke, ko ta z vso vehemenco razlaga o nekih drugih možnostih. Sicer pa je prepričan, da bodo ljudje znali presoditi, kaj pomeni drugi tir za Luko Koper in da ga zaradi težav s sedanjim tirom vsekakor potrebujemo. In najhitrejša pot, da do njega pridemo, je čimprejšnja uveljavitev zakona ter njegovo prelitje v življenje, ker bi to pomenilo čimhitrejšo gradnjo železnice. »Vsaka druga varianta je veliko kasnejša. Še posebej bi to veljalo za nekaj, s čimer bi spet začeli na začetku in bi trajalo leta, preden bi prišli do točke, na kateri smo zdaj.«
Prepogosto se spregleda, poudarja, da je bil izbrani projekt za drugi tir po primerjavi s sedemnajstimi variantami izbran kot najboljši z okoljskega vidika in kot ekonomsko upravičen. »Pri projektu so delali najboljši slovenski strokovnjaki, pravzaprav je sodelovala celotna gradbena stroka. Zatem je bil revidiran doma, na ljubljanski in mariborski fakulteti, nato sta ga pregledali še dve mednarodni podjetji iz Danske in Italije, pa niso imeli velikih pripomb ne v tehničnem ne v finančnem smislu.« Prav tako se mu zdi zgovorno dejstvo, da je traso, o kateri se toliko polemizira, pregledala tudi evropska komisija in zato smo že dobili 44,3 milijonov evrov nepovratnih sredstev, ki jih Evropa zagotovo ne bi dala, če ne bi bila prepričana, da so tehnične rešitve in finančni modeli pravi.
Čas je za gradnjo
Kot strokovnjak trdno stoji za tem, da vse pripravljene podlage izpolnjujejo pogoje za začetek gradnje. »Čas je, da se gradnja začne.« Z malo optimizma bi leta 2025 zapeljal prvi vlak po novem tiru. Okoli sedem let je potrebnih za izvedbo takšnega projekta, pojasnjuje. Tak čas gradnje dejansko pomeni čas gradnje najdaljšega predora. Potem je potrebno še kakšno leto za izpolnitev vseh zahtev, da promet lahko steče. Vsekakor po sogovornikovih besedah drugega tira ni nekdo na repu prinesel, ne da bi karkoli vedel o tem. Saj tega si nisem izmislil jaz ali kdorkoli drug, poudarja. Protokol je jasen. Ne gre kar po domače, če si to morebiti kdo tako predstavlja. Kakšen dan, pravi, človek res pride domov resigniran, a k sreči je naslednji dan spet boljši. Ampak včasih se mu res za malo zdi poslušati besedičenje brez podlage, kajti ko leta življenja posvetiš nekemu delu, ker ga imaš rad in ga pogosto nosiš tudi s seboj domov, ti preprosto ne more biti vseeno ...
Glede na to, da je nadzoroval delo na mnogo gradbiščih, ko so se gradile avtoceste, v katerih naj bi poniknili milijoni evrov, ali bi se kaj takega lahko dogajalo tudi pri drugem tiru? Zares nimam vedenja o tem, da bi ta denar kamorkoli kar tako poniknil, odgovarja. »Z gotovostjo pa trdim, da če so bile kakršnekoli mahinacije, so bile na drugih ravneh, ki nimajo nobenega stika z grabeništvom.«
Čeprav živi in diha s svojo stroko, ima neskončno rad svojo družino. Kot pravi, je že mnogo let srečno poročen, ima tri otroke, dva vnuka in zdaj pričakuje tretjega. Hčerka se ukvarja s kadrovskim menedžmentom, sin je umetnik, kitaro je doštudiral na Dunaju in v Zűrichu. Drugi sin je še šoloobvezen, a oče pravi, da nič ne kaže, da bi ga mikalo gradbeništvo. Kaj pa sprošča njega? Strašno rad prebere kakšno dobro knjigo in zelo ga osrečujejo skupna družinska kosila. »To mi veliko pomeni.« Z družbo se vsaj enkrat na teden rekreirajo. Zlasti mu je pri srcu badminton. »Rad bi ga igral vedno bolje, a ga nikoli ne bom znal. Ampak veselje pa imam ...«