S pravimi besedami do pravega projekta

Nagrado za življenjsko delo ponavadi podelijo tistim, ki končujejo kariero. Tudi pri Zoisovi nagradi ni nič drugače. Letošnja nagrajenca po starosti sicer sodita v ta opis, po aktivnosti pa (še) ne. Akad. prof. dr. Janez Levec, diplomant študija kemijske tehnologije in doktor kemijskih znanosti, ima ravno te dni izpite na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Na Kemijskem inštitutu pa je še vedno vodja odseka.

V minulih letih je vodil nekaj velikih mednarodnih projektov, pomembno je prispeval k tehnologiji čiščenja odpadnih industrijskih voda. Nikoli pa menda ni bil človek, ki bi se znal ali hotel riniti v ospredje.

Inženir, ki je nedavno dopolnil 71 let, se je rodil in odraščal v Celju in od tam ga je odtrgala smrt očeta, ki je umrl za posledicami eksplozije klora v tovarni organskih barvil. Zato so sinu Janezu ponudili štipendijo za šolanje na kemijskem odseku tehniške srednje šole v Ljubljani. Po maturi pa se ni zaposlil v tovarni, ki ga je štipendirala – zato je moral po diplomi vrniti celotno štipendijo – ampak se je najprej za eno leto zaposlil na Kemijskem inštitutu, nato pa se vpisal na inženirski študij na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT).

Diplomiral je leta 1968 in bil dve leti zaposlen na Kemijskem inštitutu, nato pa še eno leto v razvojnem oddelku tovarne Lek. Leta 1972 je doktoriral, v naslednjih letih se je dvakrat izpopolnjeval na oddelku za kemijsko inženirstvo kalifornijske univerze v Davisu, do konca 80. let pa tudi na univerzi Severne Karoline in univerzi v Erlangnu.

Od leta 1971 je bilo njegovo delovno mesto na ljubljanski univerzi – najprej na FNT, po njenem razpadu pa na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo; tam je bil leta 1974 izvoljen za docenta in deset let pozneje za rednega profesorja. Poleg dela na fakulteti je ves čas petinsko delal na Kemijskem inštitutu, pred dvema letoma pa je to obrnil na glavo in se večinsko zaposlil na inštitutu, petinsko pa na univerzi.

Sredi 80. let je na Kemijskem inštitutu prevzel vodenje Laboratorija za katalizo in kemijsko reakcijsko inženirstvo, ki ga še vedno vodi. Kakor je bilo poudarjeno v predstavitvi ob Zoisovi nagradi za življenjsko delo, je njegova posebna znanstvena odlika industrijska vpetost njegovih raziskav. Proces za oksidacijo organskih polutantov v industrijskih odpadnih vodah, ki ga je akad. Levec razvil s sodelavci, je zaščiten s kar štirimi mednarodnimi patenti.

Ste eden redkih doktorjev znanosti, ki niso obiskovali gimnazije. Vam je gimnazijsko znanje kdaj manjkalo?

Niti ne, na srečo je bila tedanja tehniška srednja šola na Aškerčevi v Ljubljani odlična šola. Kvalitetni niso bili samo strokovni predmeti, ampak tudi, na primer, poučevanje slovenščine. Res je bilo manj filozofije ali zgodovine, a to ni bila posebna nesreča. Zame je bilo hudo predvsem to, da sem tako mlad odšel od doma. Poleg tega sem bil nesrečen, ker sem si želel postati strojni inženir. Tik pred koncem srednje šole pa sem dobil veselje do kemije in sem se vpisal na študij kemijske tehnologije. Nikoli mi ni bilo žal.

Kako to, da ste po diplomi leto dni delali v Leku?

Tako mi je svetoval moj profesor dr. Roman Modic, tedanji rektor, ki me je hotel za sodelavca. Toda ob moji diplomi ni bilo prostega delovnega mesta na fakulteti, pač pa na Kemijskem inštitutu, od koder sem nato šel še v Lek. Profesor Modic je namreč menil, da mi bo pred asistentskim delom na fakulteti koristila takšna izkušnja.

Večino raziskovalnega dela ste posvetili čistilnim reaktorjem. Je bila to vaša izbira?

Na prvem podoktorskem izpopolnjevanju v Združenih državah Amerike sem se srečal s tako imenovanim kapalnim reaktorjem, ki ga uporablja ameriška naftna industrija. To so bili komplicirani sistemi in v njihove skrivnosti me je uvedel moj tamkajšnji mentor, ameriški akademik. Pozneje, leta 1988, mi je to odprlo vrata do velikega mednarodnega projekta. Dobila sva ga samo dva raziskovalca v tedanji Jugoslaviji; drugi je bil kolega prof. dr. Vodovnik.

Za tiste čase je bilo to zelo veliko denarja, skoraj 180.000 evrov. Najbolj zanimivo pa je, da projekta ne bi dobil, če ne bi čisto v zadnjem odstavku – vedel sem, da želijo aplikativnost – napisal, da je ideja tega projekta uporabna tudi pri čiščenju odpadnih industrijskih voda. Takoj me je poklical koordinator projekta iz Bruslja in mi dejal, da naj vlogo predelam tako, da bo ves projekt izhajal iz zadnjega odstavka. Tako smo potem do leta 2005 delali na teh sistemih.

Pa je bil projekt pozneje res uporabljen za čiščenje industrijskih odpadnih voda? Ste takrat ali pozneje s svojim znanjem reševali tudi tovrstne probleme v Sloveniji?

Naš postopek – katalitsko pospešena oksidacija organskih snovi v industrijskih odpadnih vodah – se v slovenski industriji ni nikoli uveljavil. Bili smo tik pred tem, da ga postavimo v Leku: polovico, torej dva in pol milijona evrov, bi vložil Lek, drugo polovico pa naj bi dala inženirska družba KTI. Pri tem so računali, da bo njihovo polovico dala EU.

Toda ker je bila to velika investicija, mi pa takrat nismo bili niti pridružena članica Evropske unije, evropskega denarja ni bilo – dobili smo odlično strokovno in negativno politično oceno. Seveda je nato tudi Lek odstopil. Vsekakor bi ti čistilni sistemi prišli zelo prav povsod, kjer organskih spojin ne moremo razgraditi z biološkimi čistilnimi napravami. Naše naprave so manjše in učinkovitejše, delujejo pri manj ostrih pogojih – pri nižjih tlakih in nižjih temperaturah.

Kako pa je z uporabo vaše čistilne tehnologije po svetu?

Po pravici povedano – ne vem. Zdaj je lastnica patenta neka francoska družba. Pred časom sem jih poklical in vprašal, ali postavljajo takšne sisteme. Žal nisem dobil odgovora.

Se vaših iznajdb ni dalo tako zavarovati, da bi jih lahko izkoristili doma?

Z mednarodnimi patenti je pač tako, da jih lahko uporablja samo tisti, ki je njihov lastnik. Raziskovalne institucije največkrat nimajo potrebnega denarja, doma pa tudi skoraj ni mogoče najti inženirske družbe, ki bi lahko toliko plačala. Ta tuja firma nas je našla v strokovnih časopisih. Povabili so nas na pogovor in nato v naš proces skupno investirali okrog 400.000 evrov.

Vedno govorimo le o begu možganov, toda morali bi tudi o begu znanja?

Tudi sam bi rad, da bi s svojim raziskovalnim delom podprl slovenski gospodarski razvoj. Vendar je znanstveni sistem tako postavljen, da so po odkritju najprej potrebne objave. Te pa berejo tudi v industrijskih razvojnih službah po svetu. Marsikaj se uporabi še pred patentno zaščito.

Na fakulteti ste bili zaposleni več kot 43 let. Zakaj ste se nato preselili na Kemijski inštitut? Ste se morda bali prisilne upokojitve po Zujfu?

Ne, to je bilo še pred sprejetjem tega zakona. Iz polne službe na fakulteti sem šel zato, da bi omogočil zaposlitev mlademu asistentu. Toda po mojem umiku je prišel Zujf in novih zaposlitev ni bilo več. Na srečo pa smo mesto za njegovo zaposlitev našli v našem laboratoriju na Kemijskem inštitutu; trenutno je kot Fullbrightov štipendist na izpopolnjevanju v ZDA. Prihodnje leto, 31. marca, se bom umaknil, on pa bo moj naslednik.

A boste menda kljub temu še naprej vpeti v raziskovalno delo?

Deloma zagotovo. V novem programu Evropske unije Obzorje 2020 je naša skupina v konzorciju za razvoj novih reaktorjev. Ker je to osebno vabilo, je težko izstopiti. Morda me bo lahko čez kakšno leto že nasledil kdo drug. Se pa ne bojim, da ne bi našel dela, če me bo mikalo.

Imate kak hobi, za katerega bo v prihodnje več časa?

Od nekdaj rad planinarim, zadnjih petnajst let se tudi precej posvečam golfu. Pri tem me je doslej precej oviralo, da se v tem športu, ki zahteva zbranost, nisem znal izklopiti, v glavi sem nehote premleval še nerešene probleme. Morda bom že kmalu bolj učinkovit igralec.