Tiskane izdaje
»Besede vklepajo igralca, jemljejo mu njegovo bistvo, iščejo prek njegovega psihofizičnega aparata potrdilo neke vizije, ki je bila porojena drugje. Besede so še vedno najmočnejši posrednik sporočila drame in s tem avtorja. Spominjam pa se predstav, pri katerih mi ni ostal v spominu način govora, stavek, beseda; pač pa kretnja, dihanje, pogled ...«
Tako je leta 1973, v prvem letu svojega stalnega angažmaja v SNG Drami Ljubljana, o igralski umetnosti razmišljal 37-letni Boris Juh, igralec, ki je imel za seboj več kot desetletno izkušnjo z odrov AGRFT, Mestnega gledališča ljubljanskega, Odra 57, Študentskega aktualnega gledališča, Eksperimentalnega gledališča, EG Glej in do marca 1972 svojega matičnega Mladinskega gledališča.
Na prvi pogled se zdi, kot da navedeno razmišljanje zanika Juhov igralski naturel: kot igralca ga je zaznamovala posebna lega glasu, umirjena, vedno na neki način ponotranjena igra s pretehtanimi poudarki – s temi značilnimi potezami je bil predestiniran interpret razumnikov, mogočnikov, knezov, kraljev, ki jih je vrsto let na odru ljubljanske Drame tudi ustvarjal.
Prve večje vloge na odru ljubljanske Drame so bile povsem drugačne: naslovna vloga v Büchnerjevem Vojčku – »človeček […] ni več celovita, normalna osebnost […] izžet je, izsesan …« /Juh/. Kmalu ustvari prvo svojih »hamletovskih« vlog – Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. Ob Juhovi stvaritvi »hrvaškega Hamleta« – Leoneja (Krleža: Gospoda Glembajevi) Jože Javoršek opozarja na »umsko eleganco, ki sije iz njegovih stavkov, čustvovanje, ki zastaja v grlu, celotno fizično akcijo, ki jo riše po odru v skladu s svojo osebnostjo«. Zrela igralska stvaritev, za katero je Boris Juh prejel prvo Borštnikovo nagrado (1978) in nagrado Prešernovega sklada. Čez slabih deset let je osrednji slovenski gledališki festival nagradil Juhovo kreacijo epizodne vloge Slikarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi.
Pri razčlenjevanju Juhove interpretacije znanstvenika Protasova (Gorki: Otroci sonca) Javoršek opredeli bistvo Juhove igralske umetnosti: »Osnova njegove igre leži v telesno-duševnih lastnostih zagnanega znanstvenika«, te se v Juhovi interpretaciji »kažejo v telesni togosti oziroma nesproščenosti, zato so vse igralčeve kretnje geometrično narezane in sunkovite [...], kažejo se seveda tudi v mimiki, ki je izdelana do vseh nadrobnosti [...], ki je posoda duše znanstvenika Protasova«.
Med velike Juhove stvaritve sodi interpretacija Ivana Karamazova (Dostojevski-Hieng: Bratje Karamazovi); Juh je »igral z ledeno demonično strastjo ciničnega ideologa, obenem pa kot v sebi razklanega, dvomečega, blaznega premišljevalca«, zapiše Andrej Inkret. Juhovo kreacijo Hiisija (Zajc: Kalevala) motri kritik v kontekstu te igralsko intenzivne uprizoritve: »V vseh teh figurah je fantastična intenzivnost in gostota, obenem pa tudi skrajna artistična rafiniranost, ki se v igri niti za hip ne izgubi v prazni teatralnosti, ampak vztraja [...] pri trdi, skopi, distancirani, do skrajne mrzle golote razprti in hkrati energično koncentrirani igri.« Juh je ustvaril lik »notoričnega likvidatorja, diaboličnega odposlanca same Smrti«
Boris Juh ve, da se »igralec lahko najbolje izrazi v gledališču, ker je tu ustvarjalska pot bolj kontinuirana«, a je v svojo bibliografijo vpisal zavidljivo število filmskih in televizijski vlog, je tudi nepogrešljiv interpret radijskih iger. Med filmskimi stvaritvami je treba omeniti vsaj eno: Fritza v Klopčičevem filmu S poti – vlogo, ki jo je sprva oblikoval v gledališču (Iz. Cankar-M. Slodnjak-A. Zorn: S poti), na odrskih deskah pomenljivo poimenovano Gospod.
