Na koncu so vedno fantje, ki ne jokajo

V sredo, 26. oktobra, bo na dunajskem prizorišču Marx Halle nastopila kultna britanska skupina The Cure. Pred nastopom glasbenih veteranov bo za ogrevanje poskrbela škotska skupina The Twilight Sad. 
Robert Smith in njegovi kolegi so na izjemno uspešni turneji, čeprav niso izdali novega albuma vse od leta 2008, ko se je na policah pojavil 4:13 Dream. Kljub temu igrajo pred razprodanimi dvoranami, njihov nastop je dolg tri ure in običajno vključuje kar štiri bise. V tem času odigrajo vse največje uspešnice, tudi skladbi Pictures of You ali Friday I'm in Love, prav tako predstavijo manj znane komade, kot so At Night, Out of This World ali Primary. Prav vsak nastop pa končajo z največjo uspešnico Boys Don't Cry (Fantje ne jočejo).

Čeprav šteje Smith že 57 pomladi, so kritiki izjemno naklonjeni njihovim koncertom, v New Yorku so v drugi polovici julija nastopili trikrat zapored pred nabito polno dvorano Madison Square Garden. Navdušeni obiskovalci so zapisali, da je zdaj še bolj razumljivo, zakaj so bili The Cure tako drugačni kot njihovi britanski sodobniki The Smiths, Depeche Mode, Echo in Bunnymen. Ključen je prav Smith, ki je še vedno zvest svojemu videzu razkuštranih las, bele polti in naličenih ustnic. Občinstvo je že po prvih treh skladbah padlo na kolena, saj je koncert odprl z uvodnimi skladbami albuma Disintegration (1989).

Robertov glas še ohranja melanholičnost in otožnost, ki sta ga odlikovali, ko je bil star 20 let in se je še prebijal med elito postpunka. Nastop ponuja veliko glasbe iz vseh njihovih obdobij. Glavni kitarist in novi član je Reeves Gabrels, ki je s snežno belimi lasmi videti kot Smithova negativna slika. Obiskovalci so opazili, da nekatere skladbe niso odigrane z nekdanjo energijo, čeprav ima bobnar Jason Cooper svoje trenutke, še zlasti ko igra skladbe z albuma Disintegration. Najvitalnejši član pa je basist Simon Gallup, ki ves čas hodi gor in dol po odru z basom, spuščenim do kolen, z rockabilly pričesko in rdečo rutico okoli vratu.

Skupno odigrajo do 34 pesmi, večino z albuma Disintigration, sledita pa Wish in Kiss me, Kiss me, Kiss me. Obiskovalci koncerta v New Yorku so celo zapisali, da svetujejo obisk stranišča, ko igrajo skladbe z albuma The Cure (2004) in z njihovega zadnjega albuma 4:13 Dream. 
Nastop na Dunaju bo seveda pritegnil vrsto ljubiteljev skupine, v glavnem predstavnikov srednje generacije, ki so ob njihovi glasbi trpeli zaradi neuslišane najstniške ljubezni, ter seveda mlajših radovednežev, ki jih zanima, kako je videti nastop enega najbolj prepoznavnih vokalistov rock'n'rolla, ki je na sceni že skoraj 40 let in je izdal 13 albumov. Med drugim je leta 1989 obiskal Ljubljano, ko so The Cure nastopili v hali Tivoli.