Strokovno mnenje

Politične šale: kje so meje zdravega okusa?

Simon Rosc
23. 2. 2020, 20.02
Posodobljeno: 23. 2. 2020, 20.16
Deli članek:

Politiki nemalokrat izustijo kakšno zanimivo metaforo, primerjavo ali pa se odzovejo kar z ljudskim pregovorom. Novinarji imamo to še posebej radi, ne nazadnje popestri suhoparno politično dogajanje. Med tovrstne politike, ki z ironičnimi pripombami zaprejo usta nasprotni strani ali pa jo še bolj podžgejo, sta tudi Janez Janša in Marjan Šarec. Kateri od njiju vas s svojimi humornimi vložki bolj zabava? O tem pa smo vas spraševali v tokratni anketi.

STA
Marjan Šarec je bil v naši anketi izglasovan za boljšega humorista od Janeza Janše.

Pred dnevi je odmevala izjava predsednika SDS, ki jo je izrekel v nagovoru ob 31. obletnici stranke v Murski Soboti: »Vi lahko osla našemite v konja, če to naredite dobro, lahko to stvar celo prodate na sejmu, ampak s tem na konjski dirki ne morete zmagati. Ko pride do dirke, se na semaforju pokažejo rezultati in poberejo stave, zatem pa mora miniti nekaj časa, da se lahko kaj podobnega ponovi.«

Podobno je pred časom odmevala tudi izjava predsednika LMŠ ob novinarskem vprašanju o načetih odnosih z Levico: »Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

VPRAŠALI SMO STROKOVNJAKA

Šale politikom včasih uspejo, včasih pa naletijo na trenutek začudenja, celo posmehovanja. Spomnite se samo lista na mizi takratnega premierja Mira Cerarja in napisom, da ne jamra. Nekatere šale, predvsem tiste, ki v sebi nosijo zaničevanje in posmeh druge strani, pa lahko zaradi sporočila politika, ki jih je izrekel, delujejo groteskno in vredne razmisleka. Do kdaj je torej šala iz ust politika še smešna, morda celo dobrodošla, kdaj pa se moramo nad tem zamisliti? O tem smo povprašali dolgoletno vodjo slovenskega protokola, ki vsekakor dobro ve, kdaj je kaj primerno in kdaj ne, Ksenijo Benedetti in strokovnjaka za komunikacije Edvarda Kadiča. Vas, strokovnjake, pa vabimo, da nam poveste, ali vas bolj zabava Janez Janša ali Marjan Šarec.

Miran Juršič, Obrazi
Ksenija Benedetti

Ksenija Bendetti, strokovnjakinja za protokol

»Nič me ne moti, če je kdo šaljiv, govori v prispodobah in skozi (iz)reke, ali tudi če je (včasih) ciničen, dokler se to ne sprevrže v žalitve ali udarce pod pas in dokler ima kaj pokazati s svojimi dejanji. Vsak politik ubira komunikacijske načine, ki so mu blizu in za katere verjetno meni, da bodo všečni volilcem. Huda zgražanja v zvezi s tem so nepotrebna. So pa še kako potrebna pri kakšnih drugih rečeh, ki jim namenjamo premalo pozornosti.«

Revija Zarja
Edvard Kadič

Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo

»Prispodoba s svojo nazornostjo neposredno nagovarja domišljijo. Z njeno pomočjo si potem situacijo lahko lažje razložimo, seveda vsak nekoliko po svoje. Toleranca, s katero spremljamo politike in njihovo uporabo prispodob, je pogojena s stilom nastopanja, kontekstom, v katerem je prišlo do šale, ter ostrino poante. Večja ko je naša toleranca do politika, več si lahko posameznik privošči v svojih komentarjih in bolje lahko izkoristi prednosti prispodob v svojih nastopih.

REZULTATI ANKETE: Kdo je boljši humorist?

Marjan Šarec – 58,1 %

Janez Janša – 41,9 %

Med vidnejšimi politiki ima trenutno največ tolerance v javnem mnenju zagotovo Jelinčič. Njegov stil nastopanja je namreč prepleten z uporabo preprostih prispodob, enostavnih stavčnih zvez in pogosto tudi žaljivk, ki jih javnost dobro sprejema. Na drugi strani pa lahko kot primera majhne tolerance vzamemo Mira Cerarja, pri katerem je zaradi togosti nastopanja vsak poskus uporabe prispodob obsojen na propad (spomnimo se samo tiste »Slovenec sem, ne jamram ...«) in pa Violete Tomič, ki je s svojimi prispodobami in dramatičnimi nastopi praktično izstopila (ali pa bila umaknjena) iz javnosti po zadnjih volitvah v Evropski parlament.

Pri Janši je, zaradi vpliva na javnost ter relativno toge in formalne drže med nastopi, prispodoba zelo hitro razumljena ali narobe ali pa kot nekaj, kar razdvaja. Takšna primera sta na primer odgovor na vprašanje novinarke Dnevnika o tem, kaj ima stranka na dnevnem redu (da bo govor o uredniški politiki Dnevnika), kjer je po mojem mnenju šlo zgolj za sarkazem in ne napad na neodvisnost dela novinarjev ter cinično povabilo političnim nasprotnikom na 31. kongresu stranke, da naj že pridejo iz gozdov in se začnejo pogovarjati.

Pri Šarcu pa so bile na primer zabavne in poučne prispodobe zelo dobro sprejete v času pred volitvami ter nato ob samem nastopu funkcije premierja, ko ga javnost še ni dojemala kot prvega moža vlade. Vendar pa, dlje časa je bil na položaju, manj simpatij je žel s prispodobami, čeprav so bile same po sebi mogoče še vedno zabavne, slikovite in poučne. Zdaj, v času po odstopu, pa so zaradi teže in negativnega predznaka poante, ki je uperjena proti bivšim koalicijskim partnerjem ali političnim nasprotnikom, razumljene zanj večinoma negativno – kot nekakšno opravičevanje njegovega lastnega odstopa skozi dramatiziranje, da so za nastalo situacijo krivi drugi.«

***NAVODILA: Tokratna anketa ima tri strani. Na prvih dveh naj bodo rezultati in obreza Janše in Šarca, tekst pa se naj preliva na tretjo stran. Komentatorja naj bosta samo v krogcih, ne jih dajat v večje fotke. ***