Kobilarna in hoteli pod skupno streho?

LIPICA, LJUBLJANA – V Lipici je končana delna prenova hlevov, nekaterih poti, cest in trat, vrtov, na posestvu so posadili 600 dreves. Obnovili so stavbo, kjer bo muzej kulinarike, in graščino, kjer bo kavarna, ter postavili še nekaj kilometrov ograj. Kar 5,6 milijona evrov vreden projekt so dokončali v pičlih petih mesecih, večji del denarja smo dobili iz Bruslja. Sliši se, da naj bi bilo na novo urejeno posestvo slovitih sercev iz Lipice po meri zahtevnega evropskega gosta.

A če polistamo po spletu in vnesemo geslo Lipica 2015, se prikažejo naslovi: Delavci v Lipici Turizem ostajajo brez plač, Lipica Turizem ostala brez oskrbe živali, Usoda lipiškega turizma visi na nitki in tako dalje.

Če prav pomnimo, je oblast leta 2007 razdelila enovito kobilarno na javni zavod Kobilarno Lipica in gospodarsko družbo Lipico Turizem, d. o. o. Medtem ko smo državljani konje krmili v okviru letnega proračuna, je bil turizem ves čas v težavah.

Verjetno ne zaradi vsakokratnega upada obiska v zimskih mesecih, ampak morda tudi zaradi neustrezne ponudbe, negospodarnega ravnanja. Kot nam je pred dvema letoma potrdil novi direktor kobilarne Boštjan Bizjak, je, ko so malce prečesali poslovanje, manjkalo pol tone kalamarov, v kuhinji naj bi pekli nenavadne količine slaščic, govorilo se je tudi o izginulih pršutih pa o čudnih naročilih surovin. 
Kakor koli že, celotno posestvo s kobilarno in starima hoteloma je gospodarsko gledano izjemen zalogaj. V letih samostojnosti se je izkazalo, da ni mačji kašelj strokovno voditi kobilarne morda najslavnejše pasme na svetu in je obenem še primerno odeti v privlačne »plemiške« barve.

Na leto 300 jurjev izgube

Ko so kobilarno leta 2007 razdelili, so bili hoteli in preostali turistični del v globoki izgubi, ko je Bizjak oktobra 2012 prevzel vodenje, je bila Lipica Turizem, d. o. o., pred stečajem. Danes, ko oblast razmišlja o vnovični, odrešujoči združitvi kobilarne in hotelov, so razmere enake. Po besedah Bizjaka bi morala država ob likvidaciji Lipice Turizma, d. o. o., poplačati dobra dva milijona evrov, šele potem z novim zakonom združiti subjekta.

Kot je za Slovenske novice povedal Bizjak, je trenutno stanje naslednje: »Lipica Turizem porabi 2,200.000 evrov na leto, prihodkov je do 1,900.000.« Na letni ravni torej ustvarijo 300.000 izgube. Kot namigujejo nekateri, samo za ogrevanje razpadajočega hotela Maestozo porabijo 100.000 evrov na kurilno sezono.

Bizjak in mnogi drugi ne verjamejo v uspeh vnovične združitve kobilarne in turizma, saj bi moral javni zavod skrbeti za jezdece, hlevarje, veterinarje in kočijaže, poleg tega pa še za 30–40 stalno zaposlenih v turizmu. Toda, vprašajmo se: kaj drugega nam še preostane?

Pravi lipicanci le v Pibru?

V brezplačni informativni reviji mesta Dunaj Enjoy Vienna je bil na 3. strani junijske številke objavljen oglasni sestavek o 450. rojstnem dnevu lipicanca. Ob prebiranju se mi je malce zataknilo – ali ni bila naša kobilarna ustanovljena leta 1580? No, Dunajčani letos praznujejo 450-letnico dunajske španske jahalne šole, edinstvene šole v renesančnem slogu, ki na svetu res nima primerjave. V sestavku lahko še preberemo, da so beli žrebci zrejeni v edinstveni kobilarni Piber, kjer je zastopanih vseh 15 linij lipicancev na svetu, da so lipicanci najstarejša pasma v Evropi... A niti stavka o tem, kje je matična kobilarna, da je zibelka lipicanca v Sloveniji na Krasu.

Vemo, da so hoteli Avstrijci pred meseci poleg španske jahalne šole pri Unescu zaščititi tudi lipicanca. To jim po našem protestu ni uspelo, vendar ostaja grenak priokus, zlasti ob dejstvu, da imajo Avstrijci lipicanca brezkompromisno za svojega. Kobilarna Piber seveda sodeluje s kobilarno v Lipici – v okviru reje morajo sodelovati, saj je lipicancev na svetu manj kot 3000. A nad skupno zaščito lipicanca, kot kaže, niso najbolj navdušeni.

Kaj nam torej preostane? Kobilarna v Lipici zagotovo potrebuje bolj odločno roko, da ne bodo po svetu res mislili, da so lipicanci z Dunaja.