Kdo želi Bloudku ukrasti planiško skakalnico

PLANICA – Planici gredo mednarodna priznanja za razvoj skakalnega športa skozi serijo najdaljših doseženih razdalj, vse do prehoda od skokov na smučeh k poletom. Takšen razvoj ji je – poleg vrste znanih in anonimnih osebnosti – omogočil predvsem Stanko Bloudek (1890–1959), letalski konstruktor, izumitelj in vsestranski športnik ter graditelj športnih naprav, predvsem pa človek, ki je razvil miselno podlago za letenje na smučeh in je s svojim delom omogočil prenos teh zamisli v športno prakso. Občasno pa se pojavljajo glasovi, ki želijo zmanjšati njegove zasluge ali celo , ki naj bi jo zagrešili zgodovinarji in publicisti slovenskega športa.

Ko se vmešajo tretji

Po njihovih trditvah naj bi bil začetnik rastoče planiške velikanke Ivan Rožman (1901–1937), gradbeni tehnik, nadarjeni alpinist, smučar in graditelj skakalnic(e). Zato je dobro odnos med Bloudkom in Rožmanom dodatno osvetliti. Razhod med njima je nastal, ko so se vmešale v spor tretje osebe. Da so bile pri tem uspešne, pričajo tudi biografski zapisi v Enciklopediji Slovenije in na spletu.

Smučarski šport pri Slovencih se je razvijal od konca prve svetovne vojne in je okoli leta 1933 zlasti na Gorenjskem dosegel stopnjo, ko je želela imeti skakalnico skoraj vsaka večja vas. Tedaj so jih našteli okoli 50, delili pa so jih na majhne (do 25 m), srednje in velike (nad 45 m). Zamisel za mnogo večjo v Planici se je rodila hkrati z gradnjo smučarskega doma ljubljanskega kluba Ilirija v letih 1932 in 1933, Bloudek pa je bil pri tem eden najdejavnejših članov. Kot inženir je skrbel za tehnično načrtovanje, kot poklicni letalski konstruktor pa je med 1911. in 1913. začel tudi smučati in razmišljati o skokih, ki bi bili bolj poleti. Leta 1912 je poskusil leteti. Izdelal si je nekakšno Merkurjevo čelado, se opremil s krilci in se spustil po strmini z grbino. Poskus se je končal s trdim pristankom v snegu, a vendarle je bil to prvi »polet« slovenskega športnika in prvi dokumentirani »skok«.

Oba sta gradila skakalnice

Sredi 20. let ga je pritegnilo teoretično in eksperimentalno delo Reinharda Straumanna, švicarskega vrstnika podobnega profila, ki je napovedal letenje skakalcev v aerodinamično idealni kapljičasti oziroma ribji drži in skoke prek 150 metrov. Po hudem padcu je postal do dolgih skokov bolj zadržan, s tem pa sta se zgodnja pionirja smučarskih poletov nekoliko oddaljila drug od drugega.

Po kritičnem srečanju s Straumannovo teorijo je bil Bloudek vrhunsko usposobljen za konstruktorsko delo. Svoj pristop je strnil v načelo: Naredi, preskusi, naredi bolje. Rožman ni imel tako dobre podlage v znanju in izkušnjah. Oba sta se začela ukvarjati s smučarskimi skakalnicami sredi 20. let, Rožman kot gradbenik, Bloudek bolj vsestransko. Preden sta se lotila planiške, je prvi zgradil leseno skakalnico v Lescah, drugi pa vsaj dve, v Ratečah in Podnartu. Imela sta tudi nekaj izkušenj s popravili in predelavo drugih takih naprav.

Svetovni rekord 92 metrov

V začetku leta 1933 so se v Športnem klubu Ilirija začela prizadevanja za postavitev velike skakalnice v Planici. Bloudek se je že v sezoni 1931/32 tako zagrel za to, da se je bil, če bi nastale težave na skakalnici, pripravljen lotiti del kar na lastno pest. Leta 1933 se je pod njegovim vodstvom začela gradnja skakalnice. V tem času je bil Bloudek prezaposlen z izpopolnjevanjem letala lojze, zato je privolil v predlog vodstva Ilirije in Jugoslovanske zimsko-športne zveze, da Rožman prevzame nadaljevanje del po njegovih načrtih in pod njegovim nadzorom.

Rožman je gradil planiško skakalnico od oktobra do konca leta 1933. Gradbena dela so potekala od 28. oktobra do 23. novembra, ko načrtov že fizično ni bilo mogoče veliko spremeniti. Edini dokument, ki so ga o Rožmanovem drugačnem načrtu predložili njegovi zagovorniki, ima Rožmanov podpis, a kaže povsem drugačno podobo skakalnice, kot je dokumentirana z Bloudkovimi profili planiške naprave. Na takšni bi bilo na odprtem državnem prvenstvu 4. februarja 1934 nemogoče doseči daljavo 92 metrov, kar je bil svetovni rekord.

Dvomljive navedbe

Po tem dosežku in na »prijateljsko prigovarjanje« je poskušal Rožman doseči širše priznanje za svoje delo. Ker mu to ni uspelo, je postajal vse bolj nestrpen, jezil se je tudi na Bloudka, a ta se na to raven ni želel spuščati. O pripombah glede avtorstva je Jugoslovanska zimsko-športna zveza zavzela stališče, da je idejni pobudnik planiške skakalnice inženir Stanko Bloudek, ki je tudi začel gradnjo, ko so dograditev prevzeli oni, pa so jo po sporazumu z Bloudkom oddali v dograditev Rožmanu. Po takšnem razpletu se je ta poslovil od gradnje skakalnic, kmalu je hudo zbolel in v starosti 36 let umrl. Bloudek je živel do 69. leta in je izpeljal, kar si je zamislil, pri čemer sta z Rožmanom sodelovala v kratkem, a za razvoj Planice pomembnem obdobju.

Rožmanov prispevek v letu 1933 je bil nedvomno zelo pomemben, a v razpravi o avtorstvu in začetkih planiške velikanke ni videti neodgovorjenih vprašanj, ampak v podanih »dokazih« mrgoli dvomljivih navedb: Rožman je bil v danem trenutku boljša strokovna izbira; Rožman naj bi izdelal prvi osnutek skakalnice; Bloudek je le izbral teren in mu pomagal pri začetnem merjenju, konstruktor skakalnice (pa je) lahko samo Rožman … S takšnimi »popravki« ni mogoče znova pisati planiške zgodovine.