Bron iz Soluna šteje celo več od zlata

Izola – Od leta 2013 Tina Mrak in Veronika Macarol v jadralskem dvosedu 470 vsako leto prineseta domov kolajno z EP, SP ali zmago na največjih regatah. Tudi letos sta bili odlični na največji tekmi sezone. Bron na svetovnem prvenstvu v Solunu je največji uspeh koprsko (Mrakova) - portoroškega (Macarolova) dvojca. Krmarka Mrakova (z njo se strinjata tudi flokistka Macarolova in trener Tomaž Čopi) dodaja, da je bil Solun 2017 sijajen začetek projekta OI v Tokiu 2020.

Leta 2015 sta bili v Aarhusu na Danskem evropski prvakinji. Mar ni zmaga tista, ki največ šteje? Kam bi umestili bronasto odličje s svetovnega prvenstva v Grčiji.

V luči najinih nastopov na SP in OI je zagotovo mejnik, ki sva ga potrebovali za dolgo pot do Tokia 2020. Zato mi tudi pomeni več. Čeprav sva z Veroniko osvojili tri kolajne na evropskih prvenstvih, se naju je oprijel sloves, da na največjih tekmah ne zmoreva jadrati stalno oziroma ubraniti zmagovalnega odra. Nekajkrat sva bili le korak od kolajne, pa se nama je zalomilo oziroma zataknilo, čeprav sva bili dobro pripravljeni. Tokrat priložnosti nisva izpustili.

Kaj se je spremenilo v vašem jadranju?

Po pravici povedano, ne vem natančno. So obdobja, ko jadrava z Veroniko dobro, in seveda tudi obdobja, ko sva slabi. V Solunu sva jadrali pravzaprav tako, kot na OI. Bili sva ves čas 100-odstotno osredotočeni in se nisva več, kot je pač potrebno, ukvarjali z napakami, ki so nama v preteklosti velikokrat odvzele zaupanje vase.

Svetovni prvakinji iz Poljske nista zmagali niti v eni regati. Vi ste bili trikrat najboljši …

V jadranju si lahko v še tako dobri formi, pa ti ne gre tako, kot si želiš. Prava umetnost je tekmovati vseskozi na visoki kakovostni ravni in ne delati prehudih napak. Tudi Poljakinji ne vesta, kaj se je v njih premaknilo, da sta bili tako dobri. Imava veliko kilometrine in seveda dovolj izkušenj, žal tudi slabih. Še lani sva bili pod velikim pritiskom bitk za kolajne. Včasih tudi vso noč nisva spali pred zaključno regato. V Solunu teh težav ni bilo. Verjamem, da sva to nevšečnost prebrodili in da bo na naslednjih velikih tekmah povsem drugače.

Po olimpijskih igrah v Riu je bilo kar nekaj ugibanj, ali boste z Veroniko skupaj nadaljevali do iger v Tokiu 2020. Na koncu sta se s trenerjem Tomažem Čopijem odločili, da greste z nezmanjšano intenzivnostjo po še edino kolajno, ki vama manjka. Kako vas pri tem podpirata osrednja sponzorja, jadralska zveza in olimpijski komite?

Smo v prvem kakovostnem razredu slovenskih športnikov in športnic, tako da imamo ustrezno pogodbo za sredstva, s katerimi pokrijemo priprave in regate. Vendar pa menimo, da denarja za celovito delovanje v svetovnem vrhu nimamo dovolj. Potrebujeva namreč novo, konkurenčno jadrnico in opremo.

Koliko torej potrebujete za letni program. Kakšne so sedanje številke?

Za jadranje na ravni osvajalk kolajn oziroma za opremo ter stroške za trenerje in fizioterapevtko potrebujeva 90.00 evrov, z jadralno zvezo pa imamo pogodbo za 50.000 evrov.

Zadnje besede o olimpijskem projektu Tokio 2020 torej še niste dorekli, čeprav se je že začel.

Uskladiti moramo številke, da bomo vsi skupaj lahko energijo v celoti usmerili v olimpijsko kolajno. Upam, da nas bodo podprli.

Ekipa je ostala enaka, kot je bila. Trener bo še naprej Čopi. Za kondicijsko pripravo bosta skrbela Andrej Kocjan (Mrakove, op. p.) in Iztok Butinar (Macarolove), fizioterapevtka pa bo Mira Ivančič. Kakšne bodo priprave?

Večjih sprememb ne bo. V določenem obdobju bo večji poudarek na telesni vadbi, ko pa se začne tekmovalna sezona in pridejo na vrsto regate, pa se bova posvetili vsem prvinam jadranja. Sproti bomo program prilagajali. Odvisno seveda od kakovosti jadranja in rezultatov.

Kako sodelujete s Čopijem? Še lani je imel veliko pripomb na vaše jadranje.

Tomaž je zelo neposreden v komuniciranju in pove, kdaj je nezadovoljen. Začrtali smo si zelo jasne cilje. Menim, da sva naposled dozoreli za tisto, kar si ves čas želiva – za osvajanje kolajn na SP in OI.