Italija bi morala do polnoči evropski komisiji predstaviti popravljeni osnutek proračuna za leto 2019, potem ko so ga v Bruslju pred tremi tedni zavrnili. Vendar so v Rimu včeraj po poročanju Bloomberga vztrajali, da bodo namesto tega branili že zavrnjeni načrt proračuna, v katerem ob znižanju davkov, znižani starosti upokojevanja in 780 evrih zagotovljenega prihodka za številne pripadnike nižjih slojev napovedujejo primanjkljaj v višini 2,4 odstotka BDP in rast BDP v višini 1,9 odstotka. Komisija sama ocenjuje, da bo italijanski primanjkljaj 2,9-odstoten, kar je zanjo spričo velikanskega italijanskega javnega dolga nesprejemljivo, Italiji pa tudi napoveduje manjšo rast od omenjene. Včeraj so kot nalašč prišle na dan še neuradne ocene Mednarodnega denarnega sklada, ki Italiji za obdobje 2018–2020 napoveduje le enoodstotno rast, nato pa mogoče recesijo, če bo javni dolg prevelik.
V italijanski vladi trdijo, da bo prav njihov proračun s tem, ko spodbuja potrošnjo, drugo leto omogočil gospodarsko rast. Letos bo ta 1,1-odstotna, to je najnižja v evrskem območju, ob tem ko naša soseda že 20 let ne izplava iz gospodarske stagnacije. Finančni minister Giovanni Tria, eden redkih v vladi, ki je pripravljen na manjše popuščanje Bruslju, pravi, da bi zategovanje pasu za nižanje proračunskega primanjkljaja na 0,8 odstotka BDP, kot zahteva komisija, »pomenilo za gospodarstvo s tako zelo nizko rastjo samomor«. A z gospodarsko rastjo zdaj slabo kaže tudi zato, ker so ob konfliktu zaradi proračuna investitorji previdni, podjetniki pa težko pridejo do posojil.
Še daleč od grških razmer
Vsekakor razmere v Italiji še zdaleč niso tako katastrofalne, kot so bile v Grčiji pred tremi leti. Tudi tamkajšnji premier Aleksis Cipras je januarja 2015, ko je prišel na oblast, napovedoval, da se bo otresel zategovanja pasu in bruseljskih omejitev glede proračuna. Takrat je grški dolg dosegel že 180 odstotkov BDP, danes je italijanski 132 odstotkov BDP. In kljub gospodarski stagnaciji v zadnjih 20 letih Italiji ne gre tako slabo kot Grčiji, ki je v letih 2010–2015 izgubila četrtino BDP, brezposelnost pa je pred tremi leti dosegla 27 odstotkov. Naša soseda ima trenutno 10-odstotno brezposelnost, saj na severu države deluje veliko uspešnih industrijskih podjetij in po njihovi zaslugi se lahko Italija pohvali z zunanjetrgovinskim presežkom. Poleg tega domači upniki pokrivajo več kot polovico javnega dolga, tako da Italija ni tako zelo odvisna od tujih posojilodajalcev.
Italija je v spoprijemu z Brusljem tudi veliko močnejša (in bolj nevarna) od Grčije, saj sta njeno gospodarstvo, ki je desetkrat večje od grškega, in njen bančni sistem, ki bi bil v primeru nove finančne krize najbolj na udaru, zelo povezana z gospodarstvom in bančnim sistemom vseh drugih evropskih držav. Skratka, v Rimu lahko izsiljujejo veliko bolj uspešno, kot so to poskušali v Atenah pred tremi leti, preden so po šestih mesecih pokleknili. Še posebej bi imel katastrofalne posledice za druge evrske države izstop Italije iz območja evra, medtem ko grški izstop ne bi bil tako nevaren.
Italijanska vlada bi potemtakem lahko vztrajala pri svojem vsaj do evropskih volitev maja 2019, ko bi lahko obe vladni stranki – zlasti Liga, ki je vse močnejša – z veliko zmago unovčili svoje trmasto nasprotovanje Bruslju. Nekateri analitiki menijo, da severne članice EU ne bodo dovolile, da se zapravljivi Italiji popušča, vendar komisija pravzaprav nima na razpolago učinkovitih sankcij.
