Avtor Ali Žerdin, urednik in novinar, ljubimkanje med politiko in gospodarstvom razdela kot omrežje. Tudi družba v njegovi zastavitvi ni piramida ali struktura, sestavljena iz razredov ali elit, temveč iz spreminjajočih se omrežij, v katerih se - rečeno s sociologom Pierrom Bourdieujem - pretakajo različne vrste kapitala.
V vzorec zajame približno 240 največjih slovenskih gospodarskih družb, s katerimi je bilo v vsakem časovnem preseku (leta 2004, 2005, 2006 in 2009) povezanih okoli 1100 oseb. S pomočjo programa Pajek (razvila sta ga profesorja Vladimir Batagelj in Andrej Mrvar) predstavi omrežja povezanih direktorjev in gospodarskih družb. Omrežje nastane, ko ista oseba zaseda funkcije v upravah, upravnih odborih ali nadzornih svetih več podjetij, torej postane pomemben odločevalec in povezovalec. Žerdin si zastavlja vprašanje, ali s spremembo politične oblasti te osebe ohranijo funkcije. Kdo ostane v središču omrežja in kdo izpade?
Slog dela je jasen in natančen. Žerdin besedišče precej prizanesljivo izbira tudi za bralca, ki ni seznanjen z družboslovno izreko. Knjiga je sicer nastala na podlagi avtorjeve doktorske disertacije in vključuje širok nabor razmišljanj iz sociologije, ekonomije in zgodovine. Abstraktne pojme včasih prevede v vsakdanji besednjak ali najde zgovoren primer za ilustracijo. Razliko med kulturnim in socialnim kapitalom jedrnato izrazi kar z besedami prvaka Slovenske kmečke zveze Ivana Omana, ko so v Demosu kovali taktike za prevzem oblasti: "Ni važno, ali je pismen. Važno je, da je naš." Avtor prepričljivo dokaže, da v Sloveniji politična oblast, torej vlada, prek paradržavnih skladov in družb z državnim lastništvom sestavlja in razstavlja omrežja "najbolj povezanih". Kar ni najbolj modro, saj to običajno pomeni slabše vodenje podjetij - to pa slabše življenje ljudi.
