Planinsko polje je najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju in njegov jugozahodni del je zavarovan kot krajinski park. Na južni strani tega kraškega polja iz Planinske jame priteka reka Unica, ki vijuga po polju in ponika; ob višjih vodah ponikne v kar 150 požiralnikih. Še posebno privlačno je Planinsko polje, ki je dolgo pet kilometrov in široko 2,5 kilometra, ko je poplavljeno in nastane jezero, kar se lahko zgodi večkrat na leto. »Za turiste je pogled na poplavljeno Planinsko polje nekaj enkratnega, vsi ga snemajo, fotografirajo, skratka občudujejo, predvsem prekrasne barve vode, ki ima poseben lesk, saj je pod njo trava. Turisti sprašujejo, zakaj tega 'jezera' ni na zemljevidu,« pripoveduje domačinka Jožica H. Turistov, zlasti tujih, je bilo v zadnjem letu bolj malo, kajpak zaradi pandemije.
Življenjsko okolje človeške ribice
Planinska jama, ena najzanimivejših in največjih vodnih jam v Sloveniji, daleč naokrog slovi po tem, da je pomembno življenjsko okolje za človeško ribico. Že njen dvajset metrov širok in osem metrov visok vhod je slikovit, notranjost odlikujejo velike podzemeljske dvorane z Veliko dvorano s sedemdeset metrov visokim stropom, jezera in kapniki. Dolžina raziskanih rovov je okrog šest tisoč metrov. Za ogled in raziskovanje jame si je dobro vzeti nekaj ur časa, še posebej, če se odločimo tudi za vožnjo s čolnom po podzemnih jezerih. Za tak vodeni ogled jame se je treba vnaprej napovedati.
Pred Planinsko jamo izletnike navduši Mali grad oziroma Ravbarjev stol iz 14. stoletja, ki je še ostal od njega. Ime je dobil po Nikolaju Ravbarju, tržaškem glavarju, ki je zaslovel tudi po tem, da je njegov nečak Gašper Ravbar leta 1484 ubil slavnega viteza Erazma Predjamskega, o katerem pripovedujejo številne legende. V Planini sta še dva gradova oziroma njuni ostanki – stari grad na vrhu istoimenske vzpetine, kjer je bilo nekoč pomembno prazgodovinsko naselje in so njegovi takratni prebivalci nadzorovali stare prehode skozi Postojnska vrata; ob vznožju Planine pa je baročni dvorec Hošperk, katerega zadnji lastnik je bil Werland zu Windischgrätz in ki so ga med drugo svetovno vojno požgali partizani.
