Politično kariero je začel leta 1986, ko je bil izvoljen za delegata v skupščini socialistične republike Slovenije ter v zboru republik in pokrajin zvezne skupščine SFRJ. Tam so ga opazili zagorski člani zveze socialistične mladine in ga leta 1989 evidentirali kot možnega kandidata za člana jugoslovanskega predsedstva.
Toda ker se je slovenska javnost prav takrat politično prebujala in zahtevala neposredne volitve, je SZDL omogočila javno izrekanje o kandidatih, na katerem pa je Drnovšek Bulca premagal s 56 odstotki glasov. Republiška skupščina je voljo ljudstva upoštevala, in tako je sedež Staneta Dolanca v Beogradu zasedel dotlej neznani finančnik iz Izlak pri Zagorju.
Pogajalec z vojsko
Med vodenjem takrat skupne države je predstavljal lik zahodno usmerjenega politika (čeprav je gostil vrh neuvrščenih), sodil je med zagovornike demokratizacije in modernizacije političnega in gospodarskega sistema. Partijskih kongresov se ni udeleževal, podpiral je slovenske osamosvojitvene korake. Drnovšku pripisujejo izjemne zasluge med slovenskim osamosvajanjem zaradi njegovih stikov s srbskim predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem in obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, ki mu ju je uspelo prepričati, da se je jugoslovanska vojska po izgubljeni vojni umaknila iz Slovenije.
Ta ugled je dobro unovčil po osamosvojitvi, ko je ostal brez državnih in političnih funkcij. Potem ko je 22. marca 1992 prevzel LDS, je mesec pozneje prevzel še vlado. Drnovška so podprli še prenovitelji (bivši komunisti), socialisti, demokrati, neodvisni ter del socialdemokratov Jožeta Pučnika in zelenih. Z njimi je nato sestavil prehodno vlado in na jesenskih volitvah svojo LDS popeljal do zmage. Glede na to, kako klavrno je ta stranka propadla, ko jo je zapustil, se poraja vprašanje, kakšna bi bila slovenska politika, če bi Drnovšek prevzel katero od Demosovih, saj je menda obstajala tudi taka ponudba.
Zgodba o sredini
Kot premier je skušal delovati povezovalno in presegati nasprotja med levo in desno sredino. Prvo vlado je sestavil skupaj s Peterletovimi krščanskimi demokrati, Pučnikovimi socialdemokrati, te je nato prevzel Janez Janša, in nekdanjimi komunisti, ki so se preimenovali v združeno listo in s premierjem podpisali poseben sporazum o sodelovanju.
Na volitvah leta 1996 je LDS znova zmagala, toda razmerje v parlamentu med levosredinskimi in pomladnimi strankami je bilo izenačeno. Drnovšku je k izvolitvi pomagal 46. glas, ki ga je prispeval poslanec SKD Ciril Pucko. Nazadnje je Drnovšek sklenil koalicijo s SLS Marjana Podobnika, ki ga je na predvolilnem televizijskem soočenju pošiljal »domov«, za utež pa sta vzeli še Desus. Ta vlada je bila za Drnovška najbolj naporna, saj je Podobnik nastopal s populističnim besednjakom (»frčalo bo perje«), leta 2000 pa mu je sporočil, da zaradi združitve SLS s SKD prekinja koalicijsko pogodbo. Po izstopu SLS iz koalicije je Drnovšek predlagal nove ministre in na njihovo izvolitev vezal zaupnico vladi. Ker je ni dobil, je odšel v opozicijo. Toda zaradi sporov v Bajukovi vladni ekipi je na volitvah leta 2000 znova zmagala LDS in prejela celo več kot 36 odstotkov glasov. Zadnjo Drnovškovo vlado so sestavljali LDS, ZLSD, Desus in močno oslabljena SLS. Za njegov glavni dosežek v tem obdobju pa štejejo aktivnosti, ki so privedle do sprejetja Slovenije v EU in Nato, čeprav bi vanj ob drugačni politiki lahko prišli že leta 1996.
Predsednik ali guru?
Po izvolitvi za predsednika države leta 2002 je začel obiskovati slovenske kraje in se družil s preprostimi ljudmi, izstopil je iz LDS in ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj. Medtem se je Drnovšek preselil iz prestolnice na Zaplano, začel zagovarjati zdravo življenje, odrekel se je mesni hrani in se sam lotil peke kruha, priznal je nezakonsko hčer, obiskoval in sprejemal je duhovne voditelje. V njegov novi slog so sodila tudi potovanja v eksotične kraje, med katerimi sta največ pozornosti vzbudila obiska v Boliviji in Indiji.
Zaradi potovanj, ki so stala okoli 120 milijonov tolarjev (pol milijona evrov), in drugih izdatkov, mu je zmanjkalo proračunskih sredstev, zaradi česar je prišlo do spora z Janševo vlado. Takratnega premierja Janeza Janšo je označil za »princa teme«.
Izdal je tri knjige s svojimi mislimi in jih prodajal za med. Javnost pa je razburila njegova pomilostitev Danila Kovačiča in nekaterih preprodajalcev mamil, pri čemer si je vzel absolutno pravico, ki mu jo sicer daje zakon. Nekdanjega direktorja Hita je pomilostil zaradi izjemnih dosežkov za njegovo okolje, zamolčal pa je, da je Hit financiral Drnovškovo fondacijo Pharos.
Bolezen in smrt
Mnogi domnevajo, da je bil Drnovškov osebnostni preobrat posledica njegove hude bolezni. Leta 1999 so mu operativno odstranili rakavo ledvico. Jeseni 2001 so zdravniki posumili, da se bolezen razvija na pljučih in jetrih. Šlo naj bi za posebno obliko raka, ki napreduje zelo počasi, zdravljenje z običajnimi terapijami pa ni mogoče. Nekaj časa se niti ni hotel zdraviti, nazadnje je ob obisku onkološkega inštituta javnosti sporočil, da pri zdravljenju raka ne pomaga nobena alternativna medicina, in obsodil zdravilce, ki odirajo bolnike in jim prodajajo lažno upanje.
Njegovo zdravstveno stanje je bilo glavni razlog za odhod iz politike. Na volitvah leta 2007 ni več nastopil, novi predsednik države je postal Danilo Türk, ki je v drugem krogu premagal Lojzeta Peterleta. Drnovšek se ni preselil v pisarno bivšega predsednika, ki jo je do takrat zasedal Milan Kučan. Ostala sta mu še dva meseca življenja. V soboto, 23. februarja 2008, je za vedno nehalo biti njegovo srce. Pokopali so ga v družinskem grobu v Zagorju ob Savi, pogreb pa je potekal v krogu družine in najožjih prijateljev.
VEČ V PONEDELJKOVI ŠTEVILKI REPORTERJA