Tiskane izdaje
Pred dnevi je minilo pet let, odkar je na površju Marsa pristal največji vesoljski raziskovalni laboratorij na kolesih, znameniti rover Curiosity, slovensko Radovednost. Že sam pristanek po dramatični sedemminutni fazi pristajanja, ki je bil sklepno dejanje desetletje trajajočega znanstveno-tehnološkega projekta, je bil izjemen tehnološki dosežek.
Med pristajanjem drage naprave so padanje Curiosityja na površje Marsa upočasnili padala in rakete, ključno vlogo za uspešen pristanek pa je odigral poseben lebdeči žerjav, ki je potoval skupaj z roverjem. Ta je s pomočjo raket lebdel nad površino in Curiosity spustil na tla po vrvi, nato pa se odstranil.
Nekaj minut pred pol osmo uro zjutraj po srednjeevropskem času se je tako 5. avgusta 2012 Curiosity nepoškodovan dotaknil Marsovih tal v njegovem najglobljem kraterju Gale in začel svojo misijo: ugotoviti, ali so na nam najbližjem planetarnem sosedu kdaj obstajale ustrezne razmere za življenje. Skoraj poltretjo tono težko raziskovalno vozilo v velikosti manjšega avtomobila se je dela lotilo takoj: že nekaj minut po pristanku je poslalo v Nasin center na Zemlji, JP laboratorij v Pasadeni v Kaliforniji, prve posnetke, ki so kazali, da je Curiosity pristanek prestal nepoškodovan in pripravljen, da na Marsu poskuša odkriti kemijske elemente, ki bi pričali, da je tam morda nekoč obstajalo življenje ali pa vsaj ustrezne razmere zanj. Posnetki so za pot od Marsa, ki je bil takrat od Zemlje oddaljen 248 milijonov kilometrov, potrebovali 14 minut.
Do rdečega planeta je Curiosity pripotoval z raketo Atlas po deset mesecev trajajočem letu, tam pa ga od pristanka naprej poganja električni generator na plutonij, ki naj bi mu zagotovil 14 let raziskovanja na našem sosedu. Rover ob tem pogonu lahko prepotuje 200 metrov na dan po 154 kilometrov dolgem kraterju Gale.
Simulacija manevra pristanka roverja na Marsu ob pomoči lebdečega žerjava. Foto: Nasa
Že v nekaj tednih so podatki, ki jih je Curiosity pošiljal na Zemljo, potrdili, da je misija prelomna v raziskovanju našega vesoljskega soseda. Analiza podatkov je namreč kmalu razkrila eksplozivno novico: v območju Yellowknife Bay je bilo pred milijardami let jezero, v katerem je morda obstajalo življenje na ravni mikrobov.
Nekoč topel in moker,
Vse od septembra 2014, ko je prispel do Mount Sharpa in se povzpel 180 metrov visoko, Curiosity proučuje kamnine okoli sebe. Tako je ugotovil, da jih je precej tipično takih, ki so značilne za rečne usedline – dokaz torej, da so se po Marsu nekoč zelo verjetno pretakale reke. Na Zemlji ponavadi traja milijone let, da se takšne usedline akumulirajo, zato analitiki podatkov s Curiosityja sklepajo, da so jezero in reke v kraterju Gale obstajali zelo dolgo.
Pri vzpenjanju na Mount Sharp Curiosity razkriva nove podrobnosti iz »vodnega« obdobja planeta. Tako sodeč po različnih vrstah usedlin analitiki domnevajo, da so se na Marsu izmenjavala sušna in vodna obdobja, a tudi med sušnimi morebitno mikrobno življenje ni zamrlo. Voda se je namreč ohranjala v globljih plasteh pod površino, domnevajo znanstveniki. Prav ta voda se je ohranila tudi še dolgo za tem, ko je jezero v kraterju Gale že presahnilo.
Posnetek Marseve površine okoli roverja. Foto: You tube
Upajo, da bodo več o tej fazi dogajanja na Marsu zvedeli, ko se bo Curiosity povzpel še višje. Idealno bi bilo, pravijo, če bi Curiosity pregledal še tri nadaljnje plasti kamnin nad Murrayovo formacijo. To so Vera Rubin Ridge, kjer je veliko hematita, minerala z obilico železo, naslednja plast je bogata z glino, v tretji plasti pa prevladujejo sulfati. Za glineno plast domnevajo, da je bila v davnini verjetno izpostavljena vodi, medtem ko je bila tretja, sulfatna plast bolj izpostavljena suši.
Prehod skozi te plasti torej kaže, kako se je okolje v kraterju Gale izsuševalo. Ali je bilo to povezano s splošnim izsuševanjem Marsa, pa znanstveniki še ne vedo.
Jim bo Curiosity postregel tudi s tem odgovorom? Prve podatke z Vera Rubin Ridgea pričakujejo že čez mesec ali dva. In če bo šlo vse po načrtih, bo rover prispel do glinaste plasti konec leta, do območja sulfatov, ki leži dvesto metrov višje od njegove sedanje lokacije, pa čez leto ali dve.
Karkoli od navedenega bo roverju uspelo doseči, bo več od načrtovanega. Ob pristanku na Marsu so mu namreč napovedovali še dve (Zemljini) leti delovanja. Curiosity je tako že presegel svojo življenjsko dobo in je po oceni strokovnjakov v razmeroma dobri formi, razen svedra na koncu 2,1 metra dolge robotske roke, ki ga od decembra žal ne more več uporabljati. Tako zdaj ne more več pridobivati podatkov o trdnih kamninah iz daljne preteklosti, ampak je omejen na analizo peska in drugega drobnega gradiva, ki je nastalo pozneje. A tudi ti podatki povedo marsikaj o Marsovi preteklosti – in morda celo o Zemljini prihodnosti.
