Farsa vedejevstva

Dvomljive kadrovske poteze niso značilne zgolj za upravljanje državnih podjetij, zaznati jih je mogoče tudi pri kadrovanju javnih funkcionarjev. Ponavljajoči se mandati vršilcev dolžnosti direktorjev javnih agencij in še pred koncem izbirnega postopka javno izpostavljeni favoriti, ki pogosto kljub pomislekom o izpolnjevanju zakonsko zahtevanih pogojev nazadnje zasedejo položaj, vzbujajo dvom o neodvisnosti in samostojnosti organov nadzora trga. So javni natečaji, zbiranje prijav, razgovori s kandidati marsikdaj res zgolj farsa?

Agencija za varstvo konkurence (AVK) bo v prihodnjih tednih po skoraj letu in pol dobila direktorja s polnim mandatom. Vlada je državnemu zboru predlagala, da imenuje Andreja Matvoza, trenutnega v. d. direktorja, a na imenovanju bo vsaj za zdaj obležala senca dvoma. Na upravnem sodišču namreč še vedno poteka sojenje v tožbi, ki jo je proti sklepu gospodarskega ministrstva o izbiri Matvoza vložil neizbrani kandidat, nekdanji direktor takrat še urada za varstvo konkurence Damjan Matičič. Ministrstvu, kjer vse očitke zavračajo, je nadaljevanje postopka dejansko omogočilo šele vrhovno sodišče, ki je odpravilo začasno odredbo upravnega. To je imenovanje direktorja namreč zadržalo.

Izbirni postopek res zgolj farsa?

Vlada je Matvoza, spomnimo, za vedeja imenovala po tem, ko je z mesta direktorja s 1. januarjem 2016 odstopil Andrej Krašek. Gospodarsko ministrstvo je kasneje objavilo javni natečaj, minister Počivalšek pa imenoval natečajno komisijo pod vodstvom svojega državnega sekretarja Aleša Cantaruttija. Ta je ugotovila, da izpolnjujejo formalne pogoje štirje kandidati, potem ko je minister z njimi opravil razgovor, pa se je po lastni presoji odločil, da predlaga za direktorja Matvoza, ki je že vseskozi veljal za favorita. V javnosti so se medtem pojavili dvomi, ali nekdanji pravnik občine Hoče-Slivnica izpolnjuje zahtevo, da je direktor strokovnjak za varstvo konkurence z domačimi oziroma mednarodnimi izkušnjami.

Je bil celoten postopek izbire direktorja AVK farsa? Matičič je prepričan, da ja. Kot pojasnjuje, minister svoje določitve, pri kateri se sklicuje na poročilo natečajne komisije in razgovor, ki ga je imel s kandidati, nikjer ni utemeljil, prav tako ni jasno, katera pravila postopka so uporabili. Jasno ni niti, dodaja, ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevo po strokovnosti s področja varstva konkurence, sicer pa opozarja, da bi moral javni natečaj po zakonu o javnih agencijah izvesti svet agencije in ne komisija, ki jo je imenoval minister sam. Na ministrstvu se ne strinjajo. Pojasnili so, da določa delovanje AVK zakon o preprečevanju omejevanja konkurence in da je bil javni natečaj pripravljen v skladu s tem zakonom. Tudi očitke o neizpolnjevanju pogojev zavračajo.

Ko je vlada Matvoza imenovala za v. d. direktorja AVK, njegovih izkušenj z varstvom konkurence niso navajali, jih pa ima danes zagotovo več, za vedeja je bil namreč imenovan kar trikrat zapovrstjo. Marsikdo bi ob tem zastrigel z ušesi, saj lahko vlada po zakonu vršilca dolžnosti imenuje za najdlje šest mesecev. Vendar, kot pravijo na ministrstvu za javno upravo, ki bedi nad javnimi agencijami, »omejuje zakon le mandat, ne pa tudi zaporednega imenovanja«. Dodajajo pa, da mora tudi vršilec dolžnosti izpolnjevati pogoje, zahtevane za mesto direktorja: »V. d. direktorja v času do imenovanja novega direktorja izvršuje vse pravice, obveznosti in odgovornosti direktorja, prav tako mu pripada plača, ki pripada direktorju.«

Sodišče: Kandidat ima pravico, da mu je mesto dostopno

Matičič, prepričan, da Matvoz ne izpolnjuje pogojev in da je bil izbran v nezakonitem postopku, je, kot omenjeno, vložil tožbo na upravno sodišče. V zahtevi za začasno odredbo je med drugim navedel, da bi se, če sodišče imenovanja ne bi zadržalo, uveljavila »praksa imenovanja kandidatov za predstojnike neodvisnih in samostojnih institucij, ki ne izpolnjujejo osnovnih zakonskih pogojev, vendar ustrezajo določenemu političnemu funkcionarju«. Na ministrstvu so v odgovoru na očitke zapisali, da je bil direktor AVK utemeljeno ocenjen in izbran kot najprimernejši kandidat, Matičič pa da ne more pričakovati imenovanja zgolj zato, ker izpolnjuje pogoje.

S tem se je strinjalo tudi upravno sodišče, ki je v utemeljitvi začasne odredbe zapisalo, da tožnik res nima pravice biti izbran za direktorja agencije, a nadaljevalo: »Ima pa pravico, da mu je razpisano delovno mesto dostopno v skladu in pod enakimi pogoji kot drugim kandidatom, ki so sodelovali v javnem natečaju.« Razlagi, da tožnik nima pravice biti imenovan in da mu zato ni mogoče priznati težko popravljive škode, ki bi jo lahko odpravili zgolj z začasno odredbo, je pritrdilo tudi vrhovno sodišče, ko je odredbo odpravilo.

A stališče upravnega sodišča, da imajo vsi kandidati pravico do delovnega mesta pod enakimi pogoji, kljub temu postavlja v drugačno luč marsikateri postopek izbire funkcionarja, ko se že vse od začetka postopka javno objavlja, kdo je favorit, in se velikokrat postopek tako tudi izteče. Čeprav so v tovrstnih izbirnih postopkih izpolnjene vse zakonske zahteve, je občutek, da je bila vse skupaj zgolj farsa, pogost.

Mučenje na Akosu

Težave z imenovanjem imajo tudi na agenciji za komunikacijske storitve (Akos), kjer je bila pred slabim mesecem Tanja Muha drugič imenovana za vršilko dolžnosti direktorice za dobo šestih mesecev. Že ob njenem prvem imenovanju so se pojavili pomisleki, ali izpolnjuje pogoje za vodenje agencije, saj mora v. d. prav tako ustrezati formalnim zahtevam. Iz postopka za izbiro direktorja, ki ga je posebna natečajna komisija pred iztekom prvega vedejevsta na začudenje mnogih nenadoma prekinila, in pričevanja naših dobro obveščenih virov bi lahko sklepali, da ni tako.

Vse skupaj naj bi bil plod lobiranja ključnih akterjev na telekomunikacijskem trgu in političnih apetitov vladajoče stranke. Na razpis sveta Akosa se je prijavilo precej kandidatov, šest jih je izpolnjevalo formalna merila po zakonu o elektronskih komunikacijah (Zekom). S temi je posebna natečajna komisija opravila razgovor in jih ocenila v skladu s standardi strokovne usposobljenosti, ki jih je predpisal uradniški svet. Ko so že pričakovali odločitev sveta, pa je njegov predsednik Aleš Ivković, ki je na listi SMC kandidiral za poslanca v kranjski volilni enoti, kandidate s kratkim obvestilom seznanil, da je postopek izbire ustavljen in da ga bodo ponovili. Na naše vprašanje, zakaj so postopek ustavili, je odgovoril, da zato, ker je eden izmed kandidatov vložil tožbo in je s tem povezana morebitna odškodninska odgovornost agencije. Odločitev sveta je naslonil na tole pravno podlago: »Ob smiselnem tolmačenju določb 64. člena zakona o javnih uslužbencih je odločitev glede vodenja postopka izbire direktorja Akosa v pristojnosti sveta. Na podlagi navedenega je tako svet v skladu s 5. členom poslovnika soglasno sprejel odločitev o ustavitvi razpisa. S to odločitvijo ni z ničimer poseženo v pravice oziroma pravni položaj prijavljenih kandidatov. Vsi bodo imeli možnost sodelovanja v ponovljenem postopku.« Nov natečaj naj bi svet objavil še ta mesec, pravi Ivković.

Postopek prekinili prehitro

Svet agencije je torej ustavil izbirni postopek, ker se je eden od kandidatov pritožil na upravno sodišče. Tožnica je dejansko v. d. direktorice Tanja Muha, ki po naših informacijah ni izpolnjevala vseh razpisnih pogojev. Muha nas je napotila preverit 182. člen zakona o elektronskih komunikacijah glede pogoja, da mora direktor agencije imeti izkušnje z vodenjem približno enako velike organizacije. Tega zakon ne določa, zahtevajo pa ga standardi strokovne usposobljenosti. Iz tega sledi, kot so nam potrdili tudi dobro obveščeni viri, da Muha že pri prvem imenovanju ni izpolnjevala pogoja treh let vodenja primerljive organizacije, kar je eden od pogojev, zapisanih v standardih strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi, s katerimi natečajna skupina presodi, ali so posamezni kandidati, ki formalne pogoje izpolnjujejo, tudi ustrezno strokovno usposobljeni za vodenje.

Pri vsem skupaj je najbolj sporna odločitev sveta agencije, da ustavi postopek. Svet bi moral razpis nadaljevati in bi se na koncu lahko tudi odločil, da ne izbere nobenega kandidata. Da je kot razlog navedel tožbo Muhe, se je tudi na sodišču izkazalo za napačno, saj je to njeno tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da se lahko neizbrani kandidat pritoži šele po končanem postopku izbire direktorja. Ivkovićev argument, da pravice drugih kandidatov niso bile kršene, ker bodo lahko sodelovali v ponovljenem postopku, prav tako stoji na trhlih nogah, kajti razmere se ne bodo v ničemer spremenile. Razen če ne bodo prej sprejete spremembe Zekoma, s katerimi bi bilo imenovanje direktorja s sveta preneseno na ministra za javno upravo, ki je pristojen za telekomunikacije. To, pravijo poznavalci, bi lahko bil ključ do razumevanja, zakaj se pri imenovanju direktorja Akosa tako zapleta.

V zagati je tudi vlada, ki je na predlog ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja ponovno imenovala Muho za v. d. direktorice, čeprav ne izpolnjuje vseh pogojev za to funkcijo. Z vladnega urada za komuniciranje so nam sporočili, da ne drži, da ne izpolnjuje vseh pogojev iz 182. člena Zekoma, o dodatnih standardih pa da odloča posebna natečajna skupina. Glede na to, da je pet kandidatov šlo skozi sito te komisije in da je nasedla le Muha, se bodo odgovorni tokrat težko izgovorili, da niso namenoma na funkcijo že drugič imenovali osebe, ki ne izpolnjuje vseh zahtev.