NA KOŽO

Nesrečne evropske igre

Objavljeno 30. junij 2015 00.35 | Posodobljeno 30. junij 2015 00.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Kdo bi dal milijarde za dogodek, ki zanima malo koga?

Rok Tamše. Foto: S.N.

V Bakuju so se končale prve evropske igre, ki so jih zakuhali evropski olimpijski komiteji, da bi se izenačili s podobnimi tekmovanji, ki jih na drugih celinah prirejajo že tradicionalno. Globalno gledano so celinske igre nezanimive za globalno športno javnost, zato ob koncu tekmovanja ne more biti finančnega plusa za nikogar. Le športniki nekaj pridobijo z novimi tekmami. Avtokratsko oblast pod vodstvom predsednika Azerbajdžana Ilhama Alijeva, ki je hkrati tudi predsednik njihovega olimpijskega komiteja (!?), vse to prav malo briga. Ker dve tretjini ozemlja te države leži na bogatih nahajališčih nafte in plina, je torej denar vse prej kot težava. Kar si zaželijo, to dobijo.

Potem ko se je dežela po razpadu Sovjetske zveze iztrgala iz ujetništva, je sledil razcvet na vseh področjih. Je pa treba dodati, da si Azerbajdžanci demokracijo tolmačijo precej po svoje, drugače od standardnih evropskih vzorcev. O tem je bilo veliko govora že leta 2012, ko je Baku gostil tekmovanje za pesem Evrovizije. Takrat je Evropa lahko bolje spoznala deželo, ki si želi biti – tako kot bratska Turčija – del Evropske unije, čeprav je na azijskih tleh. Teptanje človekovih pravic, onemogočanje svobode govora, popolni državni nadzor medijev in pravzaprav celotnega domačega gospodarstva, politična in druga korupcija, vse to Azerbajdžana ne postavlja na položaj zaželenega potencialnega kandidata za evropsko družino.

S pregrešno dragimi evropskimi igrami, ki so po nekaterih podatkih stale kar osem milijard evrov, na njih pa smo v glavnem gledali športnike iz drugega in tretjega kakovostnega razreda, celo mladince, so Azerbajdžanci odločno nakazali, da hočejo prirediti še olimpijske igre. Ker lahko zgradijo vse, kar si lahko zamislite, jim bo to uspelo.

Kako na vrat na nos postavljen projekt so te igre, kaže tudi to, da se sploh ne ve, kje bo naslednji dogodek čez štiri leta. Še več, znani niso niti kandidati, ker jih preprosto ni. Piarovska mašinerija poskuša nespretno prepričati javnost, da se vsi kar trgajo za pridobitev tega tekmovanja, pa je to daleč od resnice. Kdo vse v Evropi pa bi zapravljal milijarde za dogodek, ki ga skoraj nihče ne spremlja po televiziji?

Deli s prijatelji