KRANJ – Le dan preden so prejeli socialno pomoč, smo se povabili k tistim, ki živijo na dnu kranjske družbe. V napol razpadajoči hiši, ki ne premore ne vode ne elektrike, smo sredi dneva našli tri tavajoče duše. »Dobro, da si prišla danes, ker jutri... Kdo ve, kje bomo,« dokaj vedro pozdravijo možakarji in tako med vrsticami povedo, kam se bodo v prihodnjih dneh stekli njihovi skromni denarci.
»Tu živim že tretjo zimo in kaže, da bomo morali kmalu ven. Nedolgo tega so bili tukaj električarji in njim podobni. In ko se takšni tipi, z mapami v rokah, potikajo po hiši in si nekaj zapisujejo, veš, koliko je ura. Vsem nam je jasno, da bo treba počasi spakirati, kajti očitno je, da bodo to stavbo kmalu rušili. Menda že januarja. Poleg teh, ki so si v zadnjem času ogledovali hišo, nimamo obiskov. No, razen policistov... Pa še ti si ne upajo kaj preveč hoditi tod naokoli,« pove eden od možakarjev, ki prenočujejo v tem kranjskem skvotu. Poznavalsko pojasni, da je po Prešernovem mestu posejanih še več takšnih postojank, vendar je njihov skvot največji, kar jih je kdaj bilo v Kranju.
»Tu delam,
kar hočem!«
Čeprav so noči že mrzle in na Gorenjskem že diši po snegu, našemu sogovorniku niti na kraj pameti ne pade, da bi se preselil v kranjsko zavetišče za brezdomce: »Tisto ni zavetišče, to je zapor. Kaj si zmešana, da bi se preselil tja? Da mi bo kdo ukazoval, kako naj živim in kdaj naj pridem domov? Niti pod razno. Sem pridem, kadar to želim – vrata so vedno odprta. Tu delam, kar hočem, in mi nihče nič ne more. V zavetišču pa veljajo stroga pravila, zato tam ne bi preživel niti ene noči. Niti tega nočem niti teh njihovih pravil ne bi mogel trpeti.«
Spi v nekdanjem hlevu
Preden se je naselil v to hišo, kjer je hoja po razpadajočih stopnicah že ob belem dnevu in ob trezni glavi dokaj adrenalinsko početje, preden si je postlal v temnem in vlažnem pritličnem prostoru, kjer je bil v davnih časih hlev, je imel trdno streho nad glavo. Vsaj tako pravi: »Hja, bil sem na svojem, živel kot najemnik. Potem sem moral ven in zdaj sem tu. Pač, saj ni kaj za pripovedovati. Takšno je življenje. Januarja bi šel tako ali tako ven od tod, saj sem tu že tretjo zimo in to je vrh glave. Živim v mrazu, v nenormalni vlagi. Tu je pozimi katastrofa in hvala bogu, da je bil letos november tako topel.« Njegov sostanovalec, ki si je zavetje našel v nadstropju te iste hiše, doda: »Predstavljaj si spati na minus osemnajstih stopinjah. Ko se zbudiš, sploh ne veš, ali si še živ.«
In koliko jih sploh živi v tej vlažni hiši, brez vode in elektrike? »Dva v našem prostoru, spodaj v kleti jih je šest, na vrhu stopnic pa je še eden. Devet. No, včasih nas je tudi deset ali dvanajst. Nekateri pridejo, ostanejo nekaj časa in gredo. A devet nas je vedno tukaj, in to že tretje leto,« sešteje možak, ki se – čeravno je poldne že davno odbilo – še ni dvignil iz postelje. Le eno željo ima: da ne fotografiramo dokaj zgledno pospravljenega prostora, ki je njegova spalnica in hkrati občasno zbirališče ljudi s podobno usodo.
Tudi njegova dva kompanjona, ki prihajajoči mraz ubijata z belim vinom, natočenim iz plastenke, ta dan nista pretirano zgovorna. Ne ljubi se jima razpredati o njunem življenju in temačnih poteh, ki so ju pripeljale na rob kranjske družbe. Odveč jima je govoriti o tem, ali je bil njun porok alkoholni ali so ju na pot, s katere zanju očitno ni vrnitve, zvabile prepovedane substance. Danes sta pač tukaj. Takrat, ko bodo delavci prišli rušit razpadajočo podrtijo, bosta šla drugam.
Preden se poslovimo, še povedo, da so si njihovi dnevi podobni kot jajce jajcu in da ni razlike, ali je november ali (veseli) december: »Vse je isto. Do poldneva smo tukaj, nato gremo v razdelilnico po topel obrok. Tako je vsak dan. No, razen danes. Danes smo se tu zasedeli in ne gremo nikamor.«
Razdelilnica hrane poka po šivih
Kako hitro se po Kranju širi revščina, je jasno že ob pogledu na vse daljšo vrsto tistih, ki v razdelilnici hrane čakajo na obrok. Tega jim že od leta 1997 deli Božo Bajt. Dolgoletni vodja razdelilnice pravi: »Ko smo začeli, smo vsak dan razdelili 15 obrokov. Danes po kosilo vsak dan pride 92 ljudi. Poleg njih po viške hrane, ki nam jih pripeljejo iz različnih kranjskih supermarketov, pride še nekaj deset ljudi. Vsak dan torej pride vsaj 115 ljudi. Še nikoli jih ni bilo toliko.« Krčevito zmanjkuje denarja, saj so sredstva, namenjena nakupu materiala, skopnela že pred tremi meseci. Dihajo na škrge in niti pomisliti si ne upajo na to, kako bo, ko bo kriza pokazala še bolj ostre zobe. »Letos pred zimo pokamo po šivih. Če bo po dnevne obroke prihajalo še več ljudi, jih bomo morali zavrniti, kajti za več ljudi v prostorih, kakršne imamo zdaj, preprosto ne moremo poskrbeti,« se v nič kaj rožnato prihodnost zazre tisti, ki že sedemnajst let deli obroke onim, ki so padli na rob kranjske družbe.
