V začetku tega tedna smo na straneh našega časopisa objavili zgodbo o družini iz Bohinja, ki se je tik pred prazniki znašla v hudi stiski.
Trenutno brezposelna Mateja in invalidsko upokojeni Rajko. Starši dveh šolarjev. Nadvse sta hvaležna občini, ki jima je pred kratkim dodelila neprofitno stanovanje. A to je žal neopremljeno, denarja pa imajo komajda za sproti. Družina si ni mogla kupiti niti štedilnika, pralnega stroja in najnujnejšega pohištva. »Med štiri stene z dvema šoloobveznima otrokoma ne moreva,« sta pogledala resnici v oči, mi pa smo ob tem zapisali, da rešitev morda najdemo »ravno s pomočjo naših bralcev, ki so že ničkolikokrat dokazali, da imajo srce na pravem mestu«. Tole o zlatih bralcih ni zgolj oguljena fraza. To je dejstvo.
V uredništvo je poklicalo mnogo dobrih ljudi, na naš elektronski naslov je pripotovalo več pisem. Zgodba vas je ganila. Ponudili ste kuhinjo. Po pošti ste že poslali novo kuhinjsko mizo. Priskrbeli ste vzmetnice za oba fanta, želeli ste podariti še marsikaj. Ravnokar je iz Gornje Radgone v moj elektronski nabiralnik pripotovalo novo pismo: »Naša družina ima na razpolago rabljeno zakonsko posteljo z vzmetnico, električni štedilnik, mizico za računalnik, fotelj. Podarimo tudi nekaj oblek in igrač, če nam poveste starost otrok.« Zgodilo se je tudi nekaj, česar človek v teh trdih časih ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. »Saj tudi sama nimava mnogo, sva upokojenca. Ne omenjajte najinih imen, tega nočeva. Ko sva prebrala zgodbo, sva takoj poklicala v uredništvo, saj sva želela družini polepšati praznike,« sta skromno povedala Gorenjca, potem ko sta to dopoldne v enem od kranjskih nakupovalnih centrov kupila nov štedilnik.
Štedilnik za družino iz Bohinja, ki sta jo dobrosrčna upokojenca le dan prej spoznala na straneh našega časopisa.
Ko sta pred dnevi opisovala stisko, Mateja in Rajko nista mogla skriti žalosti in solz. Danes so njune oči znova solzne. V očeh se jima iskrijo solze sreče.
