Vsak vrtnar se je že soočil z izzivom, kako porabiti ves pridelek. Vsega preprosto ne moremo zaužiti, ko je še sveže, zato smo razvili različne načine trajnejšega spravljanja hrane. Eden bolj priljubljenih in učinkovitih je sušenje. To pomeni, da iz hrane odstranimo vodo, preden bi začela gniti. Za to potrebujemo temperaturo nad 30 stopinjami Celzija in vlažnost pod 60 odstotki.
Za kakovostno sušenje hrane ne smemo izpostavljati neposredni sončni svetlobi, ker uničuje njen okus in hranljivost. Obstaja vrsta električnih sušilnikov, ki jih lahko uporabljamo doma, na spletu pa lahko najdemo načrte za sušilnik na sončno energijo. Te naprave si lahko izdelamo sami, povrhu pa so do okolja prijazne.
Sončno svetlobo privabimo s črno barvo, ki posrka toploto in jo nato oddaja na hrano, da se suši. Ker gre za sevanje, ne bo posušena zgolj na površju, temveč enakomerno po celotni globini. Pod mrežo, na kateri je hrana, namestimo plast valovite kovine, ki nato pomaga odstranjevati ohlajeni zrak ter vlago. Ker je temperatura zunaj sušilnika nižja kot v njem, vlaga ves čas izhlapeva, tudi v vlažnem podnebju.
Kam ga namestiti
V tem imenitnem dehidratorju lahko sušimo sadje, zelenjavo, glive in zelišča. Seveda pa je pogoj za to, da sije sonce. Dlje ko sije, bolje je, zato moramo sušilnik namestiti na najbolj sončen kraj, poskušajmo se izogniti mestom, na katera pada senca dreves ali okoliških stavb. Idealna izbira so strehe, dovozi in druga območja, ki čez dan posrkajo toploto in jo nato čez noč oddajajo. Med sušenjem je pomembno, da so valovi odvajalnega sistema pravokotni na sončno svetlobo.
Priprava hrane
Kakovost posušene hrane je le tako dobra kot kakovost surovine. Ne poskušajte sušiti prezrelih ali surovih stvari in drugače neprivlačne hrane.
Pred sušenjem jo moramo pripraviti, kot da jo nameravamo pojesti, torej jo moramo oprati, odstraniti poškodovane dele, semena in druge neužitne dele rastline. Po potrebi odstranimo tudi olupke. Nato zelenjavo in sadje narežemo na tri milimetre do centimeter debele kose, odvisno od osebnega okusa in tipa hrane.
Tanjši se seveda prej posušijo, nekatero sadje pa lahko sušimo celo, na primer borovnice, fige, razkoščičene češnje in marelice. Zelišča je treba pred sušenjem potrgati s stebelc. Dobra zvijača je, da sadje in zelenjavo damo za nekaj minut v vrelo vodo ali jih izpostavimo pari in jo šele potem razrežemo. Tako bomo ohranili žive barve in okus, saj toplota uniči encime za razgradnjo.
Razvrstitev v sušilnik
Narezano hrano moramo postaviti tako, da se posamezni kosi med sabo ne dotikajo. Sušiti začnemo zjutraj in nadzorujemo napredek vsakih nekaj ur. Zelišča so suha že po nekaj urah, tanko narezani kosi po pol dneva, debelejši pa po celem dnevu sušenja.
Pomembno je, da iz sadja ne teče sok, če ga stisnemo, lahko pa je lepljivo. Zelenjava ima manj kislin, zato mora biti bolj trda, ko je popolnoma posušena. Praviloma moramo sadje posušiti na 20 odstotkov prvotne mase, zelenjavo pa na 10. Tako lahko s preprostim tehtanjem ugotovimo, ali je zadeva ustrezno dehidrirana.
Zaključek sušenja
Dovolj suho hrano moramo hitro odstraniti in jo nato 10 do 15 minut ohlajati. Takoj za tem jo spravimo v steklene kozarce ali vakuumsko zaprte plastične vreče in podobne kontejnerje ter postavimo v temno okolje. Nato sušilne mrežice očistimo s toplo vodo in milom ter odkrtačimo morebitne kose hrane. Mrežice moramo posušiti, preden jih ponovno upoabimo. Posušeno zelenjavo pred ponovno uporabo namočimo v vodo za uro ali dve, sadja pa ni treba predhodno namakati.
