Tiskane izdaje
Ljubljana - Zdi se, da še nikoli nismo bili tako blizu - v trenutku in fizični razdalji - realnemu preizkusu naše strpnosti. Strpnosti, ki jo udejanja eno temeljnih postulatov humanizma, deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948. Od njenega sprejetja je minilo skoraj sedem desetletij, a se zdi, da se nekaterih členov, ne družba ne posamezniki, niso dobro naučili.
Denimo 1. člena: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«
Pa smo res bratje drug drugemu? Danes in tu? Ali res? Kaj se dogaja v bližini prostorov, kjer se zadržujejo begunci, ki bežijo pred vojno, nemočni ljudje, že nekje drugje oropani vsega, tudi osnovnega dostojanstva? In zakaj? Zakaj se zgodi »Šenčur«? Ali pa svinjske glave?
In kaj se zgodi potem? Je svoboda brezmejna? Slovenski kazenski zakonik, citiramo, pravi, da »kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Enako se kaznuje tudi tisti, ki javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
Obstajajo mnenja, da zapisano ni dovolj in da so potrebne spremembe, a poglejmo, kaj črke zakona sploh predvidevajo. Kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor ter kakšne so predvidene kazni.
